dvomite o silovitosti Pavlovih občutij v zvezi s tem: beseda, ki je prevedena kot ‘smeti’, je beseda, za iztrebek.) To je zares osupljivo, če pomislimo na Pavlovo junaško mladostno ljubezen do postave, ljubezen, ki ga je vodila k pobijanju kristjanov. Pavel je bil goreč vernik in zdi se, da to pogosto pomeni dober začetek kljub pretiravanjem, ki so za gorečega vernika običajna. Enak vzorec lahko vidimo pri Janezu Krstniku. Postil se je pri jedi in pijači; živel je asketsko v puščavi, pokrit z grobo obleko, in imel skoraj za vsakogar kakšno trdo besedo. Bog uporablja takšno energijo in absolutizem, da mlade može napoti na duhovno pot: “Resnično, povem vam: Med rojenimi od žena· ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.”13 Pot, po kateri gre Jezus, vsebuje veliko več potrpežljivosti in sočutja kot grobi Janezov glas. In vendar se Jezus prepusti Janezovemu krstu kot dobri (morda nujno potrebni!) izhodiščni točki. Janez je krstil z vodo, toda Jezus ponuja nadaljnji krst “v Svetem Duhu in ognju”.14 Jasno je torej, da gre za dve stopnji, ki sta obe dobri. Pomembni sta zaporedje in prehod; ta je po mojem mnenju enkratno delo Svetega duha. Čez ta prehod ne moreš niti s pomočjo logike niti s prepričevanjem niti s svetopisemskimi citati. Zato ni nič čudnega, da katoliška tradicija daje tako pomembno mesto spovednikom in duhovnim voditeljem. V ključnih trenutkih prehoda ne zadoščajo