Jan Smoleñski: Trenutno je najbolj vroče vprašanje zdravstvenega varstva, ki se vse bolj privatizira in komercializira ter grozi, da bo končalo v ameriškem modelu, se pravi v enem najslabših modelov na svetu, slabšem od kubanskega. Mi se zavzemamo za javno zdravstvo in predvsem za dostopnost zdravstvene oskrbe ne glede na premoženjsko stanje prebivalcev. Zgled nam je švedski model. Morda bi bil zaradi naše katoliške tradicije bolj primeren stari nemški sistem, ki upošteva katoliško tradicijo, medtem ko je skandinavski vezan na protestantsko. V katoliškem svetu se bolj razmišlja v terminih solidarnosti, v protestantskih v terminih enakosti. Nismo privrženci ideje o kulturni determiniranosti, a ne moremo pozabiti kulturne dediščine. Tisto, kar se nam zdi pri skandinavskem modelu boljše, pa je, da solidarnost predpisuje, da jasno določa redistribucijo, med drugim s progresivnimi davki, da bi dosegel čim večjo enakost. A tudi tu je treba vse na novo izumiti, vse na novo premisliti, ne pa prepisovati vzorcev od drugod. Objavili smo številne knjige o tej tematiki, ravno zato, da bi se videli možni modeli in da bi se pokazala šibkost minulih modelov, tudi tistega dobrega starega kapitalizma, po katerem se nekaterim zdaj zaradi tega novega tako toži, pozabili pa so, da verjetno ni bil tako lep, kot se zdaj zdi, drugače ne bi pripeljal do revolucije leta 1968. Tega še posebej nismo mogli razumeti mi, v vzhodnem bloku: kaj za vraga se grejo, ko pa imajo svobodo, pravice in standard, o katerem mi lahko le sanjamo?Ali Poljska in vi občutite krizo?