Nadaljnji element je Jelinčičevo uspešno izrabljanje razlik med vsebino in formo. Ne le po tem, da se po formi nenehno deklarira za demokrata in za spoštovanje parlamentarnih pravil, hkrati pa izreka nedvoumno nasprotna sporočila - zlasti če njegove deklaracije merimo ob mentaliteti in ozračju na njegovih zborovanjih. To dokazuje tudi njegovo deklariranje za NOB (celo sklicevanje na partizanstvo svojih staršev) in zoper cerkev, z očitno diskrepanco med pozicijo, od koder govori, in vsebino, ki jo ponuja. Prav zato, ker po formi stoji v prostoru antipolitične desnice, si lahko po vsebini privošči izjave, ki si jih celo levica ne drzne več zastopati (ta ponavadi s slabo vestjo hiti relativirati pozitivno stališče do NOB s priznanjem zgodovinskih napak in s pozivom k znanstveni raziskavi tragičnih dogodkov, kritiko cerkve pa s spravljivim tonom in pozivi k dogovarjanju). S tem je prehitel levico, ki ji je vzel iz rok ustaljena orožja in ji spodmaknil običajni teren, ter tradicionalno desnico, ki se je v poglavitnem opirala na ukoreninjeno katoliško podlago ter na travmo domobranstva in rehabilitacijo emigracije. Jelinčič je pravilno dojel, da ima oboje precej omejen domet, da iz tega že zdaj ni več mogoče kovati kaj prida kapitala, še manj pa v prihodnje, in da zlasti pri mladih pogrevanje starih travm in izročila ne vžge več. Sem spada tudi njegovo zavzemanje za splav in zavrženje običajnih desnih tem homofobije ter antisemitizma. Prekinitev s tradicionalno desnico je torej enako nedvoumna kot z levico, s tem pa prvič dobivamo desnico brez podlage v katoliški tradiciji ali navezavi na emigracijo. Sem spada nazadnje tudi imitacija forme Hitlerjeve izjave, ki je, četudi se izkaže, da ni historično dokazljiva, splošno navzoča v slovenski zavesti in ponuja nedvoumno implicitno točko identifikacije.