Da se postopoma zmanjšuje pomen vrednote dela in narašča pomen prostega časa, ni za družbo tržnega gospodarstva prav nič nenavadnega. Trendu zadnje desetletje sledimo skupaj s podobnimi državami. Kljub temu še ni treba biti plati zvona, menijo strokovnjaki, saj je delo (skupaj z družino in domom) še vedno v samem vrhu Slovenčevih vrednot, počasno zmanjševanje njegovega pomena pa pomeni le to, da se tudi pri nas postopoma uveljavlja hedonističen odnos do sveta. Oziroma, kot meni dr. Vezjak, gre za posledico »povečane delovne letargije in zasebnega egoizma posameznika«. Prosti čas je ena od postmodernih vrednot, ki jih visoko cenijo prebivalci starih članic EU, in tudi sicer dr. Niko Toš ugotavlja, da smo Slovenci precej podobni zahodnoevropskemu življu: »Na dimenziji religioznosti je Slovenija bliže zahodnoevropskim in postkomunističnim državam kot državam z močno katoliško tradicijo.« Kar se tiče sreče in zadovoljnosti z življenjem, smo spet nekje na sredini, manj srečni od zadovoljnih Švicarjev, Fincev, Norvežanov, Nizozemcev, skupaj z Izraelci, Grki, Čehi in bistveno nad Madžari, Poljaki, Portugalci. Na splošno smo po ugotovitvah te primerjalne raziskave, ki sta jo izvedla norveška sociologa Listhaug in Ringdal, Slovenci relativno nezadovoljni z demokracijo (podobno kot Poljaki in Portugalci) in povprečno zadovoljni z vlado (skupaj z Irci, Angleži, Španci, Grki, Nizozemci, Norvežani). Skratka, kot povzema sociolog dr. Veljko Rus, smo »Slovenci tako prekleto povprečni Evropejci«. Bojda bi tam nekje radi tudi bili, v varnih nedrjih mame Evrope. Če smo malce cinični: kaj bi potemtakem naši dušebrižniki sploh še radi?