Res je, projekt ločevanja duše od telesa je naša usoda, smo pač ljudje krščanske, katoliške tradicije, ki si že tisočletja prizadeva prav to. A pomislite, vsa ta obsesija z dušo, duševnostjo, intelektom se kaže nikjer drugje kot v brutalnih intervencijah v stvari telesa: predpisovanje primerne/neprimerne spolnosti je najbolj očitna poteza katolicizma, a tudi drugi načini uporabe telesa, kako hodimo, kako jemo, kdaj jočemo in kaj boli, vse to je v naši kulturi drugače kot v drugih. Torej predpisano. Velja pa tudi obratno: v 19. stoletju, na primer, je zahodna znanost odkrila telo - a to se je spet poznalo na nasprotni strani. Učinek zanimanja za telo je bila kontrola duše: rezultate frenologije, teorije, da je v obliki lobanje zapisan človekov značaj, so takoj uporabili policija in ženitne posredovalnice. In spoznanje, da v različnih delih možgan potekajo različne mentalne operacije, je privedlo do najbolj okrutnega psihiatričnega postopka, lobotomije.