Med preprostimi ljudmi nadvse priljubljeni sveti FrančišekFraniek Asiki AsiškiFraniek Asiki je osemnajst let meditiral pred križanimkriani in ga prosil, naj mu dopusti, da občuti njegove rane. Hotel je namreč postati povsem on, z ranami na njegovem telesu vred. Leta 1224 je res prejel stigme križanegakriani globoko v svoje srcesrce , kot je zapisal njegov življenjepisec. Videl je serafina, kako nosi križanegakriani , in padel v globoko zamaknjenje. Ko se je zbudil, je spoznal, da so se Jezusove žive rane kakor z odtisom dotika s privida premestile na njegovo telo, in to je takoj začelo krvaveti božjo krikri . Kljub nejeveri in močnim protestom cerkvenih modrecev je znal prepričati ljudi, posebej ko je -- po JezusovemKristus Jezus zgledu --, krvaveč po vsem telesu, na oslu prijahal v domači AssisiAssisi . Nad stigmamistigme se odtlej niso navduševali le frančiškanifranikani , marveč tudi dominikancidominikanci , cistercijanicistercijani in drugi, predvsem ženski redovi ter laiki. Vsi so razumeli Kristusovo kri kot pogoj njegove telesne vidnosti in tudi sami pričakovali stik z njo, bodisi prek verskih podob ali videnj. Vendar so razen Frančiška v poznem srednjem veku stigme vseh petih ranrane prejele samo ženske; znamenja so praviloma krvavela mesečno ali pa vsak petek.Roux, Le sang, 1988, 324--327; Albert, Le sang et le ciel, 1997, 202--203. Kult Kristusovih ran in krvikri se je v tem času nezadržno širil in na začetku 14. stoletja že postal prava obsedenost. Ranam so bile posvečene posebne mašemaa in celo praznik, ki je obljubljal dodatne odpustkeodpustki . Konec srednjega veka je bil povsem v znamenju številnih, predvsem medicinskih čudeževudei , ki so se zgodili s posredovanjem ostankov KristusoveKristus Jezus krvikri . O teh so potekale razprave že od srede 14. stoletja, vendar sta se glavna pola, ki sta se izoblikovala v njih, pokazala kot nezdružljivo razpravljanje brez izhoda. Frančiškanifranikani so goreče trdili, da je kri, ki je odtekla Kristusu na križukriani , s tem izgubila božje v sebi in torej ni ostala v hipostatičnem zedinjenu Zedinjenje Kristusove človeške narave z božjo v eno samo -- SSKJ, s.v. z njegovim truplom v grobu. Tri dni, med smrtjo in vstajenjem, je bil KristusKristus Jezus samo truplo brez duše, zato je bila kri, ki je odtekala iz rane, enaka navadni človeški krvikri . Kot take je seveda ni mogoče oboževati (latreia), ampak zadostuje samo navadno češčenjeeenje . Nič manj vneti niso bili dominikanci, ki so vztrajali pri AkvinčevemToma Akvinski stališču, da je božja beseda ostala utelešena celo v iztekli krvi, in so zato spodbudili vrsto novih podob, ki so jo častile. Velik zagovornik češčenjaeenje KristusoveKristus Jezus krvikri je bil tudi papež Pij II.Pij II. Piccolomini, ki je z njeno pomočjo čudežno ozdravel, zato je ampulo z relikvijo dragocene krvikri v MantoviMantova leta 1459 celo sam počastil. Vendar se je disput (De Sanguine Christi) med frančiškanifranikani in dominikancidominikanci še bolj razvnel. Da bi papež razrešil aporijo in prišel do odgovora, je na božič leta 1462 sklical posvet kardinalov, pa se tudi ti niso mogli zediniti in niso sklenili ničesar. Zato je 1. avgusta 1464 izdal bulo, v kateri je pod kaznijo izobčenja iz cerkve ukazal molk o tem vprašanju; prepovedane so bile vse javne in zasebne razprave pa pridige, molitve, skratka vse oblike omenjanja in češčenjaeenje KristusoveKristus Jezus krvikri . Toda v času upadajoče avtoritete katoliške hierarhije, po kateri bi se morali njegovi ukazi prenašati do vernikov, seveda sklepi niso dosti zalegli, tako da so se njegovi nasledniki še naprej ubadali z istimi vprašanji. Tudi zato se je v ljudski domišljiji že dotlej domiselna ikonografija te tematike samo še širila in bogatila.Didi-Huberman, ‘Un sang d’images’, 1985; Rigaux, 'Le sang du Réédempteur', 1990.