Nastale so vsaj tri vrste ženskega vprašanja, ki so bile navzoče tudi v naslednjih desetletjih. Prvo je zastopal pisec članka v Danici Ilirski. Je pristaš spolne razlike, dveh različnih narav, dveh nasprotujočih si polov, ki šele skupaj tvorita konsistentno celoto. Delitev po njegovem izhaja iz katoliške doktrinarne delitve na srce in glavo, ki je podlaga verovanju, da šele heteroseksualni par tvori celoto, zato ga razumejo kot naravno tvorbo. Zunaj para samostojno lahko preživi le moški, ki je vendarle racionalno, čeprav nepopolno bitje, zato je superioren, ženska pa je brez razuma, zato je inferiorna. Kot bitje brez razuma ni zmožna preživeti sama, kajti čustvena odprtost jo odpre za vse posvetne zmote, ki jih zaradi pomanjkanja razuma ni zmožna prepoznati, kaj šele se jim upirati. Potrebuje stalen nadzor, ki ga najprej izvajajo starši, nato mož in pozneje moški otroci. Samska ženska je zato večno nepopolno bitje, razen če ko se poroči z Jezusom in gre v samostan. Vdove, device in samice so tri kategorije, v katere posega katoliška cerkev. Žensko vprašanje znotraj tega koncepta se nanaša na krivično razumevanje ženskega pola celote. Zagovornice spolne razlike, ki temelji na krščanskih prepričanjih, se zavzemajo za enakopravnost obeh polovic celote oziroma obeh "polarnih struktur". Zahtevajo pravico do izobraževanja, vendar le do tistega, ki oplaja njihovo ženskost, zaznamovano z materinstvom in gospodinjstvom. Zahtevajo, naj se gospodinjstvo vrednoti kot delo, ki je cenjeno in tudi plačano. Svoje vprašanje bo ženska razrešila tudi tako, da si bo pridobila ustrezen status znotraj družine, ki bo enakovreden statusu zaposlenega moža. Da bi bilo to mogoče, se mora šolanje bolj usmeriti na vzgojo "srca", kaj pa to zares pomeni, ostane docela nejasno, saj so v nadaljevanju zahteve omejene le na učenje gospodinjstva in ročnih del. V enem od zgornjih člankov lahko preberemo, da le emancipirana ženska zares živi le za dom in moža in se popolnoma zaveda svojega materinstva, in se konča z vzklikom: "Na dan prava, plemenita emancipacija!" Kaj ta v tem kontekstu pomeni, je popolna neznanka, saj se zahteve s tem tudi končajo. Žensko vprašanje zajema le zahtevo, da bi morale biti ženske bolj cenjene in spoštovane v enakih družbenih razmerjih in oblikah vsakdanjega življenja kakor moški. Vendar je bilo tako le na prelomu prejšnjega stoletja, skozi naslednja desetletja pa so ostale le še zahteve, da se morajo ženske držati svojih "naravnih" vlog, razlika med spoloma pa se je vse bolj zaostrovala in postajala vse kompleksnejša. To vrsto bi lahko imenovali tudi »žensko vprašanje znotraj katoliške hierarhije«.