Ekumenizem ni nikakršna politika in nikakršno uniatstvo, pač pa širjenje zavesti, da smo kristjani eno, ne glede na denominacijo. In kot takšna ta zamisel kljub vsem težavam napreduje. Za edinost se ne trudi samo katoliška, pač pa tudi pravoslavne cerkve; te so prav na zadnjem, carigrajskem srečanju izdale skupno sporočilo patriarhov, ki so zelo poudarili svoje zavzemanje za ekumenizem. Volja ene in druge cerkve za napredovanje zbliževanja torej obstaja. Težava je morda le v tem, da pravoslavni ne razumejo povsem globine sprememb, ki so se na področju ekumenizma zgodile v katoliški cerkvi na drugem in po drugem vatikanskem koncilu. Prej sta bila namreč pot do »edinosti« v katoliški doktrini uniatstvo in prozelitizem, torej unija, ki bi jo katoliška cerkev sklenila s pravoslavnimi, in počasno prestopanje posameznih pravoslavnih vernikov v katoliško cerkev, potem se je na drugem vatikanskem koncilu katoliška cerkev takšnim metodam odpovedala. Edinost je še zmeraj njen cilj, toda do edinosti naj bi prišli prek občestva cerkva, s pomočjo, kot bi rekli Hrvati, »zajedništva«. V pravoslavnih cerkvah je problematičen predvsem položaj uniatov, pravoslavnih vernikov, ki so sprejeli katoliško vero in jih najdemo v več državah na evropskem vzhodu. Problem je v tem, da so uniate komunistični režimi po drugi svetovni vojni enostavno »dodelili« pravoslavnim cerkvam. Sedaj, po propadu komunizma, so se uniati seveda znova prikazali na površju družbe ter znova zahtevajo svoje pravice in cerkve, ki so jim bile odvzete. Katoliška cerkev, ki se je odrekla uniatstvu, se seveda ne more odreči uniatom samim, čeprav od pravoslavnih cerkva večkrat sliši očitke, da se prikrito zavzema za uniatstvo. To je bilo slišati tudi na zadnjem, carigrajskem srečanju pravoslavnih cerkva. Druga težava je v tem, da pravoslavni poglavarji vzpostavljanje katoliške hierarhije, nastajanje novih škofij in organiziranje vernikov na ruskem vzhodu opazujejo z nekakšnim strahom. Na zadnjih ekumenskih zborih pa tudi na zadnji sinodi v Rimu je bilo znova slišati, da katoliška cerkev širi misijonarjenje med pravoslavnimi in da to ni prav, ker bi morali pravoslavne cerkve prej obvestiti o tem. To ni res, ker poskušamo delovati samo tam, kjer je veliko katoličanov, ki so bili v času komunizma z Zahoda preseljeni na Vzhod. Toda globlje korenine spora so dejansko drugje. V teh krajih je namreč še veliko ateistov, ki bi sedaj, po zlomu komunizma, morda radi pristopili h katoliški in ne izključno k pravoslavni cerkvi, pravoslavnim cerkvam pa to ni všeč in bi ta področja rade nekako ohranile kot izključno »svoja lovišča«. Tega katoliška cerkev seveda ne more dovoliti. Vse to so odprta vprašanja, a verjetno so samo prehodna.