»Uradne težnje državne asimilacije so bile v okvirih takratnih političnih načel in so na žalost pogostokrat prerasle v narodnostno asimilacijo ali nasilno versko konverzijo,« piše Rzeczpospolita. Akcijo v chelmski provinci je vodil koordinacijski komite, ki so ga ustanovili leta 1937 znotraj poveljstva vojaških specialnih služb. V komiteju niso bili le predstavniki oblasti, ampak tudi člani veteranskih in parlamentarnih organizacij. Rušenje pravoslavnih cerkev so izpeljali s pomočjo vojske, policije in gasilskih enot. Po poročilu lublinskega vojvode so od maja do julija 1938 do temeljev porušili več kot 90 pravoslavnih cerkev, deset kapel in 26 drugih cerkvenih objektov. Številne od teh hramov so uporabljale večje ali manjše skupine vernikov, nekateri so bili zapuščeni, saj so vernike že pregnali, ali pa so pobegnili pred terorjem. »V številnih primerih so s pomočjo katoliških duhovnikov nasilno prekrščevali. Katoliška hierarhija pri tem sicer ni uradno sodelovala in je molčala, po »konverziji« pa je sprejela v svoje naročje vse »izgubljene ovčice«,« piše varšavski dnevnik. Nekateri ugledni katoliški duhovniki so protestirali, poljska javnost pa je bila razdeljena pri obsojanju takšnih in podobnih ukrepov »derusifikacije«. Svet je akcijo označil za barbarsko, kar je novorojeni Poljski povzročilo veliko škodo.