Zadnjih petnajst ali dvajset let se življenje migrantov zdi podobno peklu na eni strani in vicam na drugi. Poleg Severne Amerike, Avstralije in Kanade je Zahodna Evropa postala, gledano sorazmerno, prvi cilj priseljencev iz azijskih in afriških držav, da ne omenjamo Vzhodne Evrope. Exodus from Africa v letu 2000, dokumentarec ameriške produkcije in v režiji Sorious Samure (CNN, avgusta 2001), ponuja odgovor na vse glasnejše vprašanje: zakaj še vedno prihajajo, če jih nočemo, če jim postavljamo vse več ovir za kakršno koli integracijo? Eden od udeležencev begunskega toka tisočev mladih mož prek puščave, čakajoč na prevoz iz Tangerja do Španije (za ceno 1000 dolarjev), ilustrira: »Želim si celega piščanca, ne le krempljev za juho, ki jih priberačim na tržnici.« Mnogi Afričani imajo vsega dovolj in so izgubili zaupanje v svojo družbo; dovolj imajo posledic kolonializma, postkolonializma, revolucij, korupcije vlad in zavajajočih razvojnih programov raznorodnih dobronamernežev. Dovolj je bilo etničnih konfliktov, nikoli končanih civilnih vojn, nasilja, kriminala, bolezni, revščine, lakote in umiranja na obroke - eno samo brezupje. Nobena cena, niti življenje samo, ni dovolj visoka za upanje, ki ga (zavajajoče?) ponuja Evropa. »Sem Anglež in grem v UK,« pove temnopolti Afričan v afriški angleščini, njegova drža pa govori o tistem referenčnem okolju, ki mu ga je nekdo privzgojil. Španski uradnik premraženemu mladeniču, ki so ga iz mrzlega morja rešili ribiči, kategorično zatrdi: »Vi ste ekonomski emigrant, nimate pravice vstopa.« »Ne strinjam se s tem, jaz to vidim drugače!« polemizira nikoli zaposlen ekonomist Osas. »Moji še nerojeni otroci naj bi imeli boljše obete v življenju ali pa družine ne bom imel. Ker si želim dom, delo in družino in ker vidim možnosti za to le izven svojega okolja, grem samo naprej, za vsako ceno.« In gre naprej ...