Prireditev je bila dobrodelna in zanimiva. Na tekmi pola je med drugimi znanimi igralci nastopil britanski princ William, zato obiskovalci niso skoparili pri plačilu vstopnine in nakazilu prostovoljnih prispevkov. V blagajno se je nateklo 50 tisoč evrov, ki jih bodo namenili za pomoč žrtvam katastrofalnih cunamijev. Nobeden od gledalcev pa seveda ni pričakoval, da se bo na igrišču, pred njihovimi očmi, zgodilo nekaj, kar bi bilo lahko katastrofa, če ne bi imel princ William velikanske sreče v nesreči. Ko je napadal nasprotnikova vrata, je izgubil ravnotežje in telebnil s konja naravnost na glavo. Lahko bi si zlomil tilnik, lahko bi ostal invalid ali bi celo umrl. A očitno je rojen pod srečno zvezdo, saj se mu ni zgodilo nič hudega. Po nevarnem padcu se je takoj pobral, otresel prah z obleke in se povzpel v sedlo. Britanski časniki so naslednji dan obširno poročali o nesreči. Padec princa Williama so primerjali z usodnim padcem igralca Christopherja Reeva, po katerem je ta ohromel in bil potem do konca življenja priklenjen na invalidski voziček. Ljubezen do pola pa tudi srečo, da se jima pri padcih ne zgodi kaj hujšega, sta princa William in Harry podedovala po očetu Charlesu. Charles je doslej že devetkrat padel s konja, a samo enkrat je bil padec tako hud, da je obležal brez zavesti in so ga morali odpeljati v bolnišnico. Šport je zdrav, vendar le do neke mere. Ko se ljubezen do drzne športne igre spremeni v obsedenost, ki ogroža zdravje in življenje, je treba povleči zasilno zavoro. William je tokrat ostal nepoškodovan. Kaj če bo imel naslednjič manj sreče?