»Ni slabo,« se je nakremžil cenjeni soprog. Spomnili smo se na televizijski dnevnik pred silvestrovim, poročali so o katastrofalnem cunamiju, ki terja hitro pomoč vsega sveta, nekaj minut kasneje pa je bilo poročilo o ovadeni računovodkinji, ki je pospravila v svoj žep več kot 30 milijonov donatorskih sredstev, namenjenih otroškemu domu, v katerem je zaposlena. In prav tisto jutro, ko smo imeli družinski posvet, se je v časopisu pojavila vest, da je sodišče ustavilo preiskavo zoper bivšega generalnega sekretarja Rdečega križa, ker ni zbralo dovolj dokazov, da je storil kaznivo dejanje. Denar, ki ga mi, bedaki, zbiramo za humanitarne namene, je kot dober gospodar posojal, in to ne ustanovi, ki ima kakršnokoli jamstvo, da ga bo vrnila, ampak zasebniku, ta pa ga seveda ni vrnil. Pomoči potrebni pa medtem čakajo, da bo denar dobil mlade, ko jih bo. Pa jih ni.