Na tekmi na Letzigrundu pa je bil zame brez konkurence najboljši igralec Zoran Pavlovič. Že res, da je Marcos Tavares dal dva zadetka in da je Pavlovič zgrešil enajstmetrovko, toda Zoki je res odigral vrhunsko in poleg neverjetnega zadetka gradil igro vijoličastih ter tudi stopil na žogo, ko je bilo potrebno. Slišala sem tudi, zakaj je Pavlovič dobil rdeči karton na tekmi slovenskega prvenstva v Velenju. Aleš Jeseničnik naj bi mu zabrusil takšno žaljivko, da se je Zoranu stemnilo pred očmi in se je odzval. Glede na to, kakšno je ozadje vsega tega, Pavloviču niti ne zamerim, da se je tako odzval, disciplinski sodnik pa bi moral včasih kaznovati tudi tiste igralce, ki provocirajo in žalijo nasprotnike na vse mogoče načine. Mislim, da bi morali tudi na tem področju narediti red. Če je lahko kaznovan igralec (ali pa navijači), ki daje rasistične pripombe in se lahko raziščejo taki primeri, potem bi se lahko raziskali tudi primeri grdega osebnega žaljenja. Ali za nogometaša na igrišču človeško dostojanstvo in ponos ne veljata? Kakšna je razlika med rasističnimi opazkami in osebni žalitvami? Včasih se mi zdi, da bi bilo treba predvsem vzgajati mlade na nogometnih igriščih v drugačnem duhu, ne pa da že od mladih nog poslušajo žalitve tudi od trenerjev ali prepotentnih očetov.