Ika Plevnik Golob se je zaradi izginotja sina že naslednje jutro zelo zgodaj oglasila na policiji. Tam so seveda menili, da gre za izostanek, kakršen je pri mladih kar pogost, in da se bo zagotovo kmalu vrnil. "Zame vse skupaj ni bilo tako preprosto. Takoj sem bila resno zaskrbljena, saj me je sin prav vedno poklical in mi sporočil, če bo vsaj malo zamudil. Že naslednje jutro ob 4.30 sem bila na policiji. Tolažili so me, da je morda prespal pri prijatelju." Jure se ni vrnil. Začeli so se pojavljati namigi, da je odšel v tujino, a mati pravi, da o čem takem ni nikoli razmišljal. Še nekaj dni predtem sta načrtovala, kaj bosta počela, želel je opraviti vozniški izpit. "Preveč je bil vezan na dom, čeprav sva živela sama. Že prav od začetka sem bila prepričana, da prostovoljno ni odšel nikamor. Tudi pri očetu ga ni bilo. Vedela sem, da gre za ugrabitev." Mladenič ob izginotju ni imel nič drugega s sabo kot šolsko torbo, ne osebne izkaznice, ne potnega lista, niti kartice za bankomat ne. "Dan po izginotju sem dobila SMS-sporočilo, da ima težave, zato ga nekaj časa ne bo, da pa ni nič hudega in naj ne skrbim. Vse je pisalo, kot da piše on, a jaz nisem verjela. To sem tudi odgovorila in še, da bom stvar prijavila policiji, čeprav sem to storila že prej. Ko sem mu napisala, naj se oglasi, je bil odgovor, da ne more, ne sme. Potem sem mu pisno zastavila še vprašanje, katerega odgovor je lahko vedel le on. Odgovor, ki sem ga prejela, me je prepričal, da je sporočila v njegovem imenu pošiljal nekdo drug."