Starec je izkoristil odsotnost bratov in se prikradel do njune majhne, a lepe hiške. Gledal je, kako bi uporabil stekleničko, ko mu je prišlo na misel, da bi jo uporabil pri studenčnici, ki sta si jo brata nosila za pitje in kuho. Ker je bil izvir studenčnice zelo majhen in je počasi tekel, sta brata podstavila vedro in ko se je napolnilo, sta zamenjala drugo vedro in tako sta imela vedno zelo zdravo vodo na razpolago. Starec je vedel, da bosta vodo tudi pila, zato je izvlekel stekleničko, odprl zamašek na njej in vsebino stekleničke vlil v vedro vode. A ni bil pozoren in pozabil je, da ne sme stekleničke držati na soncu. Ravno, ko je odprl zamašek, je sočni žarek preko roke posvetil na temno tekočino v steklenički. Starec se ni oziral na to, gnala ga je sla po lepoti doline. Izpraznil je stekleničko tako furjasto, da je kapljica padla njemu na noge. A se starec ni oziral na nič. Želja, ki mu je omrežila um, je bila prevelika. Kakor pa je izlil tekočino v vodo, se je voda obarvala temno, a po nekaj časa je barva povsem izginila.