Zbrali smo se v ponedeljek, 8. avgusta, ob petih zjutraj pri Temelju na Dobračevi in krenili na pot. Začelo se je nadvse banalno: z ugotovitvijo, da je asfalt trd, nahrbtniki pretežki, nasproti vozeči avtomobili in bregovi ob cesti pa brez srca. Od Žirov do Hotavelj smo hodili kar po glavni cesti, ki vodi v Škofjo Loko (z izjemo odseka, ki je speljan nad trebijskimi vikendi). Na Hotavljah smo pri znamenju, ki stoji ob hiši nasproti Lipana, krenili v breg. Kljub temu je bil vzpon čez Hlavče Njive na Gorenja Brda pravo olajšanje: jutranji hlad, prebujajoča se narava, "rodovna gora" (Blegoš) tik nad nami. Pod Goro se ustavimo pri domačiji, v kateri je za gospodinjo naša rojakinja Šubcova Ivanka, da bi jo "povprašali za pot". Odgovor je, da je "prava" (dešifrirano: žganje, kruh in slive). Sredi Malenskega Vrha si ogledamo znamenje, ki da je lani tako lepo obnovila Maja Šubic. Ob tem moram zapisati kritično pripombo na račun mojih romarskih sopotnikov: da ne razpoznajo vseh upodobljenih svetih oseb in dejanj! Gremo naprej, mimo Žetin do Podvrha, kjer si privoščimo malico. Sledi prečenje okoli Starega Vrha do Rovta in spust v Selca. Tu se nam prvič prikaže Marija - v podobi prijazne in očesu prijetne natakarice, ki nam prinaša pivo in druge hladne obkladke. Z enim od sotrpinov (pravzaprav s tistim, ki vso pot ni nič trpel, temveč je nesramno užival, saj ima kondicije več kot preveč) sva se takoj sporekla ob vprašanju, komu je naklonila bolj prijazen pogled, njemu ali meni. Mene, ki si rad ogledujem lepe podobe in se imam za nekoliko esteta in filozofa, je očarala kot taka, njega, ki je vrh tega strokovnjak za elektriko, pa je nemara ujela še v svoje elektromagnetno polje. Navidezni problem je razrešil eden od tovarišev, ki je ugotovil dve ključni dejstvi: da dekle nekoliko škili in da sploh ni več dekle, ampak poročena žena... Naj nam ne zameri! - Ko si opomoremo, se vzpnemo po cesti v Selške Lajše, si v gostilni privoščimo vročo juho in se nato zavihtimo čez rob do Dražgoš. Pripravlja se k nevihti in prve kaplje padejo ravno tedaj, ko dospemo do svojih gostiteljev: do Venceslava Ambrožiča in njegove žene Štefke, ki nas sprejmeta kakor starši otroke. Ali kakor pastir izgubljene ovce; Venče je bil zadnja leta za pastirja na jelovški planini Kališnik, včasih pa za direktorja v žirovskem Kladivarju, v slednjega zlati dobi; vsi romarji razen mene so bili tedaj njegovi sodelavci. Medtem ko Štefka kuha žgance (tako dobrih še nisem jedel), nas Venče streže kot oče in pastir: z žganjem, pivom, zaseko, kruhom in česnom, z vprašanji in napotki. Prvo noč prespimo pri dobrih ljudeh.