Tretjeosebni pripovedovalec ustvarja skico iz življenja malih ljudi v poročevalskem slogu. Za ta slog so značilne kratke enostavčne in dvostavčne povedi o stvarnih dejstvih. V navzven skromnem dogajanju usmerja pripovedovalec svoj pogled naturalistično podrobno v drobne, nepomembne gibe osebe in v predmetnost okrog nje (glej začetek pripovedi in opis stanovanjske opreme). Zanima ga gola resničnost, vsakdanjost; nanjo se ne odziva ne čustveno, ne moralno, ne ideološko. Tako upodabljanje realnega življenja, sorodno naturalizmu, se je uveljavilo v italijanski književnosti ob koncu 19. stoletja, imenuje pa se verizem (v italijanščini verismo, izg. verizmo, izpeljanka iz pridevnika vero – sl. resnično). Primerjave so redke in stvarne: udje so »postali mrzli ter trdi kakor iz kamna«, debele kaplje padejo na stopnico, »kot bi igralne karte tlesnile na gladko mizo« in mesečina na tramvajskih tirih ne zbuja romantičnih občutkov, ampak je »podobna veliki, beli ponjavi«. Tudi za dialog so značilne preproste stavčne strukture, kratka vprašanja in odgovori ter vzkliki (to velja tako za pogovor uradnika z miličnikom kot za poznejši prepir z neznancem). Že na začetku pripovedi se v poročilo in predmetne opise vpleta notranji monolog književne osebe: v njem se menjujejo misli, vtisi in asociacije v zvezi s stanovanjem. Fajdiga se spomni prejšnjega večera in vseh let čakanja, hkrati pa že razmišlja o prihodnosti, se za trenutek vrne v sedanjost in preteklost ter misel spet usmeri v prihodnost. Z notranjim monologom se zunanje dogajanje reducira ali kaže tako, kot odseva v človekovi zavesti – v glavnem asociativno, v posameznih drobcih. Tako sredstvo pripovedne tehnike se, kot že vemo, imenuje tok zavesti, značilno pa je za moderno pripovedno prozo. Kovačič je izročilo socialnega realizma torej tudi jezikovno-slogovno moderniziral. Ena izmed posebnosti njegovega pripovedovanja je, da notranji monolog piše v tretji slovnični osebi, s čimer se zmanjšujeta izpovednost in subjektivnost. Namesto neposrednih beremo nekake posredne izpovedi glavne osebe: »Sveti bog, tale roka ga še zdaj boli od tiste preklete posteljne končnice, ki je sinoči padla nanj. Pasja selitev, navsezadnje! Vendar: hvala bogu, stanovanje je le dobil.« Čeprav je jasno, da so občutja, izražena z vzkliki in s čustveno zaznamovanimi besedami, občutja književne osebe, se zdi, kot da jih prevzema pripovedovalec.