Robinson se je pobito spraševal, ali bo našel čas, da dokonča uto iz drevesaste praproti, ki jo je začel graditi na robu gozda pri zalivu, ki bo hkrati sijajen razgledni koš za opazovanje morja in lepo hladno zatočišče v zeleni senci ob najbolj vročih urah dneva, ko je nenadoma ugotovil, zakaj se je tako pozno zbudil: sinoči je pozabil napolniti vodno uro in se je ustavila. Ko je zadnja kaplja padla v bakreno skledo, je začutil neobičajno tišino v prostoru. Obrnil se je in zagledal naslednjo kapljo, kako se je prikazala pod prazno steklenico, se spotegnila, dobila hruškasto obliko, malo počakala, kakor da nima poguma, dobila spet okroglo obliko, se povzpela nazaj, od koder je prišla, se odločno odpovedala, da bi padla, in začela obračati čas nazaj.