Kakor tudi dan pozneje. Izletniški minibus, s katerim sva krenila iz Pisca, je kake pol ure poskakoval po za meglicami skritem soncu in se nevarno nagibal po tem, kar naj bi bila puščavska cesta, v resnici pa je bila le skorajda popolnoma zabrisana sled avtomobilskih gum. Ko smo se zaustavili in je voznik ugasnil ropotajoč dizelski motor, nas je odel neverjetno spokojen mir. Skupinica kakih petnajstih turistov je izstopila. Pričel se je polurni pohod po puščavi proti katedrali. Ves čas sem imel občutek, da smo vstopil med megličaste baročne loke, med nevidna okostja glavne in stranskih ladij. Nobenih odmevov ni bilo: le neskončna veličina puščave in moja majhnost sredi maternice sivega prahu, tišine, odprte na vse strani kot svež prt na jutranjem nedeljskem oltarju, kjer vse temne sledi zabriše prva jutranja sapa in samo eno edino uro v vsem letu dežne kaplje padejo z neba kot milost in se svetlikaje se sprimejo s peskom. Pot se je pričela strmo dvigati. Vsi smo stopali molče, skorajda pobožno, celo skupinica petih mladih Izraelcev in nemškega dekleta, ki so ves čas razgreto zbijali šale, je stopala brez besed. Kombinacijo nemških in izraelskih popotnikov, ki so se srečali na potovanju in se odločili, da bodo vsaj nekaj časa potovali skupaj, sva srečevala v Peruju najpogosteje. Kombinacijo nemškega analitičnega uma in izraelske odsotnosti vsakršne metafizike, vrtinec kolektivne krivde in militantne prepričanosti v izvoljenost potomcev preživelih, spoj, ki je dve ali tri generacije po eksodosu sovpadel kot koleščka v osrčju mehanizma kake švicarske ure.