Odstopili so trije ministri, komaj leto dni pred novimi volitvami v državni zbor je bilo treba poiskati nove. Zofija Mazej Kukovič je že prevzela ministrstvo za zdravje, Radovan Žerjav že sedi v kabinetu ministra za promet, ministrska kandidatka za znanost in visoko šolstvo Mojca Kucler Dolinar iz Nove Slovenije mora prestati še zaslišanje poslancev v pristojnem odboru. Opozicija je kandidatki očitala, da je premlada in nima izkušenj z visokim šolstvom, ona pa je pred novinarji zagotavljala, da bo kos svojemu področju: »Tri leta pozorno spremljam delo vlade, vključno z ministrstvom za visoko šolstvo. Moja starost je primerljiva s številnimi drugimi na položaju in omogoča dovolj izkušenj in moči tudi za težje izzive.« Ne spomnimo se, da bi kdaj kateri od moških kandidatov za ministre zagotavljal, da bo zmogel obvladovati svoje področje in opravičeval svoja leta. Kako bi bilo, na primer, slišati, ko bi se kandidat za ministra zagotavljal: »Res, nisem več mlad, a so še starejši od mene, še lahko pridem na Šmarno goro, nisem pretirano pozabljiv, moči me še ne zapuščajo. Drugače je mogoče zvedeti, da so imeli poslanci nasploh najmanj težav v povezavi z ministrom za promet, ker so hitro ugotovili, da se k cestam veliko bolje poda Žerjav kot Božič, pri katerem človek takoj pomisli na praznično brezdelje. Posebno Podobnikovi ljudje se bodo zdaj precej laže pohvalili: za ceste je najboljši naš Žerjav.