Toda njegov odstop ne prinaša ničesar. Najprej zato, ker je predsednik zbora Anton Ribnikar nerazumljivo dolgo odlašal s postopkom. Bergant je odstopil februarja, medtem ko bo njegov naslednik zaradi nepotrebne zamude lahko začel sestavljati novo strokovno ekipo šele v začetku maja, ko mu bo bolj ali manj ostal na voljo le še trenerski »šoder«, saj so poldragi kamni in dragulji že dolgo vezani drugod. Največja slabost pa je vsekakor iskanje novega direktorja prek javnega razpisa, kar nemara ustreza formalnim zakonskim zahtevam, dejanskim organizacijsko-strokovnim potrebam smučarskih reprezentanc pa gotovo ne. Če bi se na ulici kar trlo novih brezposelnih in uveljavitve željnih Tonetov Vogrincev, potem bi bila izbira lahka. Tako pa je lahko alpski odbor izbiral in ponudil v potrditev zboru klubov le enega od enako komajda še primernih kandidatov Rasta Ažnoha, za katerega je že vnaprej jasno, da bo stopil v veliko prevelike čevlje. Najprej zato, ker razpolaga z zelo omejenimi trenerskimi in šefovskimi izkušnjami, predvsem pa zato, ker ne premore tiste za organizacijo v hudi krizi tako pomembne vrline, ki pa je z navadnimi merili težko merljiva in je ni mogoče ustrezno zajeti z nobenim javnim razpisom. Ta vrlina pa je karizma, ki je Rasto Ažnoh, naj je še tak fant od fare, preprosto ne premore niti za »štamperle«, tako kot je ne premore niti nobeden od preostalih kandidatov. Bi jo pa novi direktor alpskih reprezentanc nujno potreboval, najprej zato, da bi prebudil tekmovalce, še zlasti prvo zvezdnico iz letargije, jih motiviral za še bolj zavzeto delo, zresnil tistih nekaj, ki jih občasno zanese v nešportno življenje, ali pa jim pokazal vrata, in dodal še kanček poguma in samozavesti mladim levom, ki zares obetajo, a se lahko tudi povsem izgubijo. Enako bi moral za še bolj zavzeto delo motivirati trenerje, od njih dosledno zahtevati odgovornost za izvedbo sprejetih programov in rezultate, hkrati pa ves čas bedeti nad harmoničnostjo notranjih odnosov in promptno gasiti tenzije, do katerih kajpak hitro pride ob nenehnem priganjanju in nakopičeni utrujenosti. Zelo pomembno bi bilo, da bi znal prek medijev s svojo stalno prisotnostjo, simpatičnostjo, optimizmom in prepričljivo retoriko izboljšati močno načeti ugled slovenske smučarije pri športni publiki in sponzorjih, od katerih jih prav zaradi slednjega zapušča doslej najbolj radodarni pokrovitelj slovenskega športa zavarovalnica Wiener Städtische. Ažnoh, žal, že vnaprej napoveduje, da pri delu reprezentanc ne bo bistvenih sprememb, kar z drugimi besedami pomeni, da bo slovenska smučarija zapravila še vsaj za leto dni kredita (beri dobrega imena) iz svojih zlatih časov. K temu je treba kajpak dodati, da je na moč nehigiensko, da prav Ažnoh, ki je skupaj z moškim šefom Urbanom Planinškom najslabše opravil svoje delo in neposredno zakrivil odstop direktorja Klemna Berganta, sedaj prevzema njegovo funkcijo. Da je imel pri tem veliko podporo klubov, zgolj kaže na velik vpliv koroško-štajerskega smučarskega lobija, ki mu je najpomembneje, da ima v najožjem vodstvu smučarskih reprezentanc svoje ljudi, pa čeprav je, denimo, statistika Urbana Planinška od leta 2003 do danes naravnost katastrofalna.