»Prav imaš, oportunist sem,« je nenadoma rekel Ramon. »Toda mislim, da je to skoraj vsak igralec na začetku svoje kariere. Seveda bi moral reči Margret: 'Nehaj biti tako strupena. Ljubim Eriko.'« »In zakaj tega ne rečeš?« sem ga vzvišeno vprašala in nato kar sama odgovorila: »Ker ni res.« »Pa je,« je rekel nekoliko kljubovalno, »ljubim te.« »Moj bog,« sem glasno vzkliknila in precej zbadljivo nadaljevala: »Jaz pa sem vedno mislila, da k ljubezni spada tudi kanček poguma. Kadar mi gre za življenje, bi moral biti moj ognjeviti ljubimec takoj ob meni in me rešiti.« »Saj bi to tudi storil,« je prepričano rekel. »Toda Margret mi pravkar streže po življenju, ti borec za pravo in pravičnost. Ali tega morda še nisi opazil?« »Je kdaj rekla kaj podobnega?« je zajecljal. »Ne, ni. Ampak takšne krivice pač ne morem več prenašati,« sem obupano rekla. »Le kaj je vredno vse skupaj, če ti spletkarska, ljubosumna ženska vse uniči?« »Tudi ti si njej kar nekaj uničila,« je obotavljivo rekel, »morda bi morala upoštevati tudi to.« »Jaz pa mislim, da bo najbolje, če se ti zdajle pobereš,« sem mu rekla povsem na robu živčnega zloma in padla na posteljo. In kaj je naredil? Preprosto se je zavalil poleg mene in me opazoval z velikimi, poželjivimi očmi. »Zakaj ne greš?« sem ga vprašala. »Dajmo, pojdi.« On pa je odkimal in rekel: »Ne, Erika, ne bom odšel, temveč ostal.« »In kaj še iščeš tukaj?«