Kaj vse pametnega bi lahko parlament v tem času postoril, ni samo retorično vprašanje, kot tudi ne, koliko je ta kampanja stala in kdo jo bo plačal. Poglejmo samo glavne postavke računa, ki bi ga bilo treba izstaviti njim, ne pa nam, ki plačujemo davke: osem ur televizijskega programa, dva dneva obratovanja celotnega parlamenta, stotine dobro plačanih ur državnih uradnikov, ki so se namesto z drugimi za državo in njene državljane pomembnimi stvarmi ukvarjali s pisanjem elaboratov o liku in delu ministra Janeza Kopača. In še bi lahko naštevali. Vse to samo zato, da so se poslanci doma ob spodnjem toku Save in iz Maribora ter njegove okolice lahko svojim lokalnim volilcem prilizovali, kako da so tudi v državnem zboru najprej Posavci in Štajerci in šele potem zastopniki vsega (slovenskega) ljudstva. Za povrh si podprvak SDS in parlamenta Miha Brejc ob tem privošči vesoljni Sloveniji, ki je ob neposrednem prenosu čepela pred televizorji, predavati o politični kulturi in etiki, za katero da se zavzemajo v SDS, vsi drugi pa so avtokrati, ker se morajo odločati tako, kot jim ukaže predsednik stranke. Bolj debele se res ne bi mogel znebiti, kajti kot v repliki ni pozabil spomniti Brejca Geza Džuban iz LDS prav socialdemokrati so svojo predanost pravnemu redu, ki je nad strankarsko disciplino, dokazali s tem, da so vsem kandidatom za poslance na njihovih listah v roke in podpis potisnili odstopno izjavo brez datuma in jo spravili v trezor strankarske centrale za primer, če bi se, ko bo poslanec, domislil misliti z lastno glavo.