Vse, kar je v knjigi opisal, je nekako tudi doživel. »Velik del življenja sem preživel v cerkvi, še večji del v glasbi in medijih, delal reklame, oddaje, politične kampanje. V nekem obdobju odraščanja sem razmišljal, kaj bi bilo, če bi umrl, in kdo vse bi prišel na moj pogreb. S tem sem grozil staršem, če sem imel občutek, da me ne razumejo in me zavračajo takega, kot sem. Vem, da po nekaterih podatkih poskus samomora v zgodnji adolescenci sploh ni tako zelo redek pojav. Za vsem tem se skriva otroška depresija, ki jo je težko prepoznati, in najbrž imajo tudi strokovnjaki z njenim diagnosticiranjem veliko težav. Po mojem bi morali biti bolj kot na ekstravertirane divjake, ki izražajo svojo stisko navzven, pozorni na poslušne, mirne otroke, brez svojega mnenja, ki avtomatično poslušajo navodila ter jim sledijo in nimajo več moči, da bi se upirali. Tak je tudi moj junak Jakob.« Za takšne ljudi je ključnega pomena, da se ob pravem času najdejo na pravem mestu ljudje, ki jim lahko pomagajo iz te situacije. Tomažev junak je našel modrega, izkušenega, ljubečega prijatelja Erazma, ta ima vse lastnosti dobrega otroškega terapevta. Prav vsi njegovi junaki, pravi Tomaž, pa nosijo v sebi delček njega. »Kot otrok sem bil podoben Jakobu. Upam, da je v meni vse manj tega kariere željnega očeta, ki hlepi po dokazovanju. Sčasoma bi rad postal moder, kot je Erazem, ki ne obsoja, zna poslušati, ki se hkrati zaveda, da se nekaterih stvari ne da spremeniti in se jih je treba naučiti sprejeti. Ta pot me še čaka. Zato bi rad še dolgo živel, ker je še toliko stvari, ki bi se jih rad naučil in o njih pisal.«