Prva natančna slovenska navodila za izdelavo smodnika najdemo v že omenjenem priročniku Fizika ali nauk o prirodi s posebnim ozirom na potrebe kmetskega stanu cesarsko-kraljevega profesorja Henrika Schreinerja, ki je izšel leta 1889 pri celovški Mohorjevi družbi. V smodnišnici vse sestavine, žveplo, oglje in soliter, najprej vsako zase fino zdrobijo. Sprva so to počeli ročno, v lesenih ali kamnitih možnarjih, leta 1435 pa so v Nürnbergu v Nemčiji postopek mehanizirali z lesenimi stopami, ki jih je poganjalo vodno kolo. Še kasneje so za mletje žvepla in oglja lesene stope zamenjali s krogelnimi mlini. To so vrteči se kovinski sodi, v katere dajo poleg tistega, kar hočejo zmleti, še težke krogle, ki med vrtenjem mlina drobijo vložek. Soliter pa navadno meljejo z valjčnimi mlini, tako kot moko. Kakih 100 kg navlažene mešanice, sestavljene iz zmletih surovin po gornji recepturi, nekaj ur v veliki železni ponvi drobijo in mešajo s težkima železnima valjema (naprava spominja na mlin za stiskanje oljčnega olja). Zatem jo v preši pod velikim pritiskom stisnejo v smodniško pogačo. Ker takšna pogača gori prepočasi, da bi bila uporabna kot eksploziv, jo še enkrat zdrobijo na primerno velike delce in nastali smodnikov pesek v vrtečih se sodih posušijo do konca. Pri tem se zrnca tudi nekoliko zaoblijo. Končno smodniku v sodu dodajo grafit, ki prevleče zrnca in jih s tem zaščiti pred vlago.