Ob incidentu na Trubarjevi v Ljubljani, ko so se obritoglavci lotili Inacia Bintchendeja, znanega kot poprovca Janeza Beline, se je to še enkrat potrdilo. Ob tem še veliko bolj kot izpad nestrpnosti nasilnih mladeničev zbuja skrb (ne)reakcija policije. Če se je kdo obnašal v skladu z opisanimi obrambnimi mehanizmi ohranjanja predsodkov, se je policija, ko je žrtev in storilce postavila v isto vrsto, po praktičnih konsekvencah pa obračunala predvsem z žrtvami. Z ekvidistanco in ekvivalenco obravnave je namreč dosegla, da bodo konsekvence čutile le žrtve, torej Belina in njegovi temnopolti prijatelji, ki so mu priskočili na pomoč. Policija je po pretepu odpeljala s prizorišča tako napadalce kot žrtve. Dokumente je morda odvzela tudi skinom, zagotovo pa jih je odvzela žrtvam. In naslednji dan so se pred sodnico za prekrške (ki je po pisanju časopisov stresala neslanosti o tem, kako se takšne stvari dogajajo tudi drugod...) zagotovo znašle žrtve, enkrat kasneje (bog vedi kdaj) pa tudi storilci. In ko so bile žrtve že v obravnavi, je policija izkoristila situacijo in pri eni od žrtev ugotovila, da ima neurejene dokumente za začasno bivanje v Sloveniji, nakar je upravna enota odredila, da mora v štirinajstih dneh zapustiti državo. Ker gre za človeka, ki je leta 1985 prišel študirat v Slovenijo, diplomiral, kasneje pa magistriral na ekonomski fakulteti, sedaj pa študira na ISH, je dejstvo, da ne more urediti dokumentov za začasno bivanje, samo dodatni kamenček v mozaiku »uradne« nestrpnosti slovenske države do tujcev.