»Alternativci smo le kamenček v mozaiku, smo del pomembnega projekta, kjer se vsak drži svojega dela,« pravi Skubic. Športniku lahko pomagajo izraziti zmogljivosti, ki jih nosijo v sebi. »Rezultat pa je vedno odvisen od tekmovalca samega, njegove volje, dela in ciljev.« Čeprav se Ogorevc in Skubic pred tem nista poznala, sta bila v Pekingu po naključju v skupni sobi. Ko sta si izmenjala izkušnje, sta ugotovila, da po različnih poteh pri svojih varovancih prideta do istega cilja. »Najino početje je dodatek k trenerskemu in medicinskemu delu, nikakor pa ju ne izključuje. Ljudje imajo do njega predsodke in pravijo, da je to šarlatanstvo, kar je pomanjkanje kulture komunikacije,« je v enem od člankov dejal Ogorevc. »Z Ogorevcem sva kot nezakonska otroka, vsi naju imajo radi, nihče pa naju ne prizna za svoja,« se je pošalil Skubic. »Po drugi strani pa sva ugotovila, da je že najina prisotnost na olimpijskih igrah za naju in vse, ki se ukvarjajo s podobnim delom, veliko priznanje.« Še pred dvema letoma bi bila misel na kaj takega utopična. »In če sva z Ogorevcem naredila karkoli pozitivnega, sva to naredila za šport in alternativo v Sloveniji,« pravi Skubic, ki je prepričan, da so se vrata odprla ter bodo Sarinemu in Primoževemu zgledu sledili tudi drugi športniki. Ne nazadnje rezultat pove več kot tisoč besed.