Nemški evangeličanski pastor in teolog, Dietrich Bonhoeffer (1906 1945), je tekom svojega življenja tuzemsko človeško delovanje doumel kot delovanje, ki se nanaša na »predzadnje«, oziroma, povedano drugače, »človek naredi, kar more, vendar pri tem večkrat ugotovi, da ni dosegel, kar je hotel, ali da se mu je vse, za kar se je trudil, zrušilo …«; zato, nadalje izpeljuje, človeku popolnost daje šele »zadnje«, to pa je zastonjska Božja ljubezen, ki se kaže v učlovečenem, križanem in vstalem Kristusu. Skratka, življenje je doživljal kot kamenčke mozaika, ki ga ni uspel dokončati (»… a nič zato! Če bo zvest Kristusu, bo Kristus v večnosti sestavil njegov mozaik v vsej polnosti in sijaju.«). : No, in prav zaradi omenjenega uvida mu smrt ni pomenila nekaj hudega, ampak nasprotno, pričakoval jo je kot veličasten trenutek. Saj, že res, da je preživel srečno otroštvo in študentska leta (takrat je o smrti razmišljal, recimo temu, v pesniškem duhu), a potem, s prihodom Hitlerja na oblast, je pohod smrti postal vsakodnevna realnost: tudi zanj, načelnega in neupogljivega kot je bil. Začelo se je že par dni po Hitlerjevem ustoličenju, ko je Bonhoeffer po radiu »obrazložil« pojem vodje (»Če vodja dopusti, da ga tisti, ki jih vodi, napravijo za svojega malika, postane iz vodnika zvodnik ..«), fizično pa ga je nacistični režim »zradiral« zaradi sodelovanja pri neuspelem atentatu na Hitlerja.