Božič brez romantičnega snežnega pokrivala je v evropski in severnoameriški kolektivni zavesti kot odlična pečenka, ki ste jo pozabili posoliti. Zato je gledanje v nebo od sredine decembra dalje množičen pojav. Zasnežen božični večer pomeni doseganje popolnosti. Toda tako bel božič, kot so ga imeli prebivalci severnoitalijanskega mesta Coccaglia, umeščenega med Milanom in Benetkami, so imeli redko kje. To pa zato, ker imajo mestno oblast (Severna liga, kajpada), ki nekaj da na svoje občane. Resda so bele snežinke pred božičem prinesle tako želeno romantiko in idilo, saj so prekrile mestne ulice in ogromno božično drevo sredi mestnega trga. A mestni očetje se niso zadovoljili zgolj s tem normalnim zimskim pojavom. Bilo je namreč nekaj, kar je kazilo to popolnost. Bilo je še preveč motečih elementov, ki so kalili mir in srečo, ki ju občanom prinaša ta čas. Zato so prav v dneh pred božičem sprožili policijsko akcijo »Beli božič«, v kateri so z mestnih ulic osemtisočglavega Coccaglia spravili vse tiste, ki so s svojo barvo kože odstopali od božične beline. V mestu je namreč tudi nekaj sto rjavih, črnih in rumenih obrazov, ki nikakor ne sodijo v to scenografijo. Prodajajo kebab in halvo, ki prav gotovo nista božična jed, prodajajo ponaredke torbic louis vuitton, ponaredke rolexov, beračijo, so glasni, s čimer onesnažujejo božični mir. So pritepenci od vsepovsod, mnogi med njimi celo sploh ne verjamejo v Božička in na sneg in mraz gledajo kot na naravno katastrofo, ne pa kot nekaj najlepšega, kar se človeku lahko zgodi. S svojimi jeznimi pogledi na snežinke in vztrajnim zavračanjem, da bi v svojih čumnatah krasili božične dreveščke, peli Sveto noč in Jingle bell, so povsem pokvarili tako duhovno kot potrošniško čarobnost božiča. Tega si staroselci ne zaslužijo, so rekli mestni veljaki. Policaji so počistili ulice bolj kot komunalno podjetje. Zaprli so lokalne s hrano, katere vonjave žalijo evropske božične nosove. Šli so od hiše do hiše, od barake do barake in v center za »preverjanje in deportacijo« spravili vse, tudi otroke, ki niso bili snežno beli. V Coccagliu je zavladal spokoj, od beline se je bleščalo, da je sam Silvio Berlusconi skozi nekoliko zatekle ustnice dejal, da si Italija lahko samo želi še več takšnih belih mest.