Najbrž se zdi razumljivo, da takšnega kratkega stika ne bi bilo, če bi bila membrana zvočnika tako velika, da v času enega nihaja zrak ne bi utegnil pobegniti z ene strani membrane na drugo. Ker v enem nihaju zvočno valovanje pride eno valovno dolžino daleč, to pomeni, da bi moral imeti zvočnik premer približno enak valovni dolžini zvočnega valovanja, ki ga oddaja. V načelu je vse to v redu in prav, praktično pa je takšni zahtevi po dovolj veliki membrani komaj mogoče ustreči. Valovne dolžine najvišjega zvoka, ki ga še slišimo, so okoli 2 cm, in zvočnik s premerom 2 cm se ne zdi niti prevelik niti tehnično neizvedljiv. Na spodnji meji, pri nizkih tonih, pa je valovna dolžina zvoka celih 20 m. Tako velikega zvočnika, tudi če bi se ga dalo narediti, niti še tako zagret ljubitelj kakovostne reprodukcije zvoka ne more spraviti v sobo. Trik z velikansko membrano očitno ni zelo praktičen in v resnici ga danes v znatni meri uporabljajo le pri elektrostatskih zvočnikih, ki so v primerjavi z navadnimi, elektrodinamičnimi zvočniki, gromozansko veliki. Vendar ni treba, da bi bila tako velika kar cela membrana zvočnika. Akustični kratki stik prepreči tudi že dovolj velika plošča z odprtino, v katero je pritrjen zvočnik. Zadostuje torej plošča, ki je po svoji površini primerljiva s površino sten v sobi. Kaj je torej preprostejšega, kot skozi steno v sosednjo sobo narediti nekaj lukenj in vanje pritrditi zvočnike tako, da z ustji gledajo v eno sobo, s hrbti pa v drugo. Pri takšni montaži do akustičnega kratkega stika med sprednjo in zadnjo stranjo membrane zvočnika skoraj ne more priti in stvar v resnici sijajno deluje. Praktično gledano pa se zdi rešitev vendarle nekoliko prismuknjena in avtor osebno pozna pravzaprav samo enega zares zagrizenega in odločnega ljubitelja verne reprodukcije zvoka, ki si je privoščil takšen gradbeni poseg.