Ker je klasične glasbene zvrsti bistveno teže "pravilno" reproducirati kot moderne, kjer v bistvu "pravilno" sploh ne obstaja, je tako tudi logičen sklep, da bo sistem, ki je zmožen vrhunske reprodukcije tudi največjih orkestralnih del, prav tako dobro reproduciral moderno glasbo. Obratno seveda ne velja! Na tem mestu se ne bi podrobneje spuščal v dokazovanje temeljev te teze, ki ji nekateri nasprotujejo, seveda tudi ne vztrajam, da jo brezpogojno sprejmete, lahko pa služi v razmislek pri nakupu sistema za reprodukcijo izključno moderne glasbe. Ne pozabite, da se glasbeni okus sčasoma spreminja in, da tudi najmlajši avdiofili ne boste večno poslušali samo “štanco”, heavy metal ali rap. Pri sestavi sistema je treba misliti naprej in, ker je denar vedno problem, je tudi na tem področju treba narediti kompromis. Drugače je seveda, če ste popolnoma prepričani, da boste vedno poslušali samo določene glasbene zvrsti. Potem je nakup "specializiranega" avdio sistema seveda povsem utemeljen. Zakaj o tem pišem prav na tem mestu? Ker so ravno zvočne omarice prva razmejitvena točka pri določanju smeri nakupa avdio sistema in ker se ravno pri njih najbolj govori o prilagojenosti določenim glasbenim zvrstem. Končno bo najljubša glasbena zvrst lahko določala izbor prav posebne zvočniške tehnologije. Že dolgo so namreč znane kvalitete elektrostatskih, magnetostatskih ali ribbon zvočnikov, ki se še posebej odlikujejo na področjih, ki jih ljubitelji kakovostne reprodukcije klasične glasbe še posebej cenijo. Brezšivnost oziroma enovitost celotnega frekvenčnega spektra kot posledica neobstoja kretnice in le ene membrane, ki reproducira celoten zvočni spekter, je le ena od kvalitet, ki jih imajo tovrstni zvočniki in ki jih ne boste našli pri praktično nobenem dinamičnem zvočniku ne glede na ceno. Hitrost, dinamična odzivnost, jasnost, čistost in transparentnost so ostale kvalitete, ki bodo tiste z dovolj denarja neprestano razvajale. Na drugi strani pa reprodukcija najnižjega spektra in skrajno glasna in nepopačena reprodukcija nista na ravni najboljših dinamičnih modelov, kar je tudi eden od razlogov, da jih ne boste nikoli videli v "rockerskih" sistemih, še manj na tovrstnih koncertih. Medtem ko so dinamični zvočniki na voljo v prav vseh cenovnih razredih, omenjenih treh tehnologij ni mogoče kupiti v nižjih. Tam obstajajo največkrat hibridni modeli, ki pa so navadno manj zanimivi kot "ful range" izvedbe. Če smo čisto odkriti, omenjene tri vrste zvočniških tehnologij briljirajo predvsem v srednjetonskem in visokotonskem frekvenčnem področju, zato ni čudno, da so hibridni modeli izdelani praviloma tako, da pokrivajo višje registre, dinamični del pa nižje. Naslednji možni pristop je postal popularen v zadnjih desetih letih in se je oblikoval hkrati s pojavom ali, natančneje rečeno, s ponovno oživitvijo močnostno izredno šibkih, a zvokovno kompetentnih t. i. "Single Ended" močnostnih ojačevalnikov. Šibki ojačevalniki namreč zahtevajo zvočnike z visokim izkoristkom oziroma z višjo občutljivostjo, temu pogoju pa še najbolje strežejo t. i. "horn" zvočne omarice. Na takšno kombinacijo, ki bo zmožna zelo kakovostne reprodukcije pa lahko kar pozabite, če zanjo niste pripravljeni odšteti zelo veliko denarja. Zakaj? Ker je sestava kakovostnega tovrstnega sistema oziroma kombinacije bistveno dražja kot sestava konvencionalnega sistema, da o pičli izbiri komponent niti ne govorimo. Čeprav je “single ended” filozofija dosegla precejšnjo popularnost, gre še vedno za pristop zelo majhnega števila navdušencev in do sedaj še ni prodrla v komercialne in za širše množice popularne sfere. Dober nasvet je tudi, da posamezne komponente pred nakupom ocenjujete povsem nepristransko, predvsem pa brez predsodkov, ki so povezani s tehnologijo ali čim drugim. To je tudi edini pravilen pristop, ki komponent ne izključuje ali favorizira samo zato, ker jih je izdelal prav nekdo, na določenem prostoru, na določen način, s pomočjo določene tehnologije, ali samo zato, ker vključujejo takšno ali drugačno tehnološko filozofijo in pristop.