Mreža piscev in fotografov, ki vzpostavljajo stik z lokalnimi uredništvi, je močno razvejena: medtem ko so nekatera peresa stalna, večina zapisov tako kot tudi podob in dokumentarnih posnetkov nastaja s pomočjo zunanjih sodelavcev. Zagotoviti morajo odlične izdelke, ki naj bi ob kakovostnem tisku še naprej privlačili bralstvo - navadne ljudi, ki se želijo učiti o planetu, na katerem živimo. Naj gre za desno ali levo politiko (politike se ne izogibajo, kot globalna revija se izogibajo samo pristranskim mnenjem), naj gre za ekologijo, zgodovino, bolezni, kot je sars, ...: podob človeka in pisanj o njem ne zmanjka. Ne zmanjka jih kljub sodobni poplavi geografskih publikacij in turističnih vodnikov, med katero se Terrence B. Adamson ne boji tekmecev, saj revij, ki bi se nevarno približale National Geographicu, za zdaj ni, priznava pa, da ne manjka tekmecev, ki jim kradejo pozornost bralcev. »Zanje se moramo bojevati z bolj angažiranimi in bolj osebnimi prispevki, ki naj bi se še bolj približali ljudem, tudi Slovencem.« Eden izmed mnogih ciljev je, da bi revija tako kot National Geographic Junior nekoč izhajala tudi v slovenščini, morda bi slovenskemu bralcu približali več knjig, izboljšali naj bi National Geographic Channel in ga, da bi bil bolje razumljen, še obogatili s slovenskimi podnapisi. Terrence B. Adamson je bil resda tokrat prvič v Sloveniji, toda branje o njej in bežno ogledovanje sta ga brž navdušila: »Koliko kulture je ohranjene, jezik je močan ..., slovenska duša mora biti čvrsta.«