Sicer pa se je tako kot z denarjem na Topčiderju ravnalo tudi z znamkami. Napak je kar mrgolelo. Nekatere so bile povzročene namerno, celo po naročilu. Neki švicarski trgovec naj bi imel vse primerke, razen seveda tistih, ki so jih zaradi boljše kakovosti tiskali v Avstriji, Švici ali Veliki Britaniji. Redke serije brez zobcev so se pod roko prodajale tudi po 100-krat višji ceni. Obstaja veliko znamk, tako kot že omenjena Titova serija, ki uradno sploh niso izšle, pa jih dobite brez težav. Pri nekaterih manjkajo serijske številke ali kakšen zobec. Tako se je razvijala pravcata trgovina, saj so bili deli serij z napako poslani v manjše zakotne kraje. Preden so filatelisti ugotovili, za kateri kraj gre, je bila večina znamk že v obtoku in prefrankiranih. Preostali del je nekdo v celoti odkupil, in ko je že vsa Jugoslavija iskala te redke primerke, je lahko sam nastavljal ceno. Za tako imenovane ministrske serije - kot darilo so jih prejeli le posamezni zvezni ali republiški politiki - se je izvedelo šele takrat, ko so jih bodisi sami bodisi njihovi potomci začeli prodajati. Znano je tudi, da je redek primerek št. 1 dobil Tito, št. 2 pa Jovanka. Leninov blok z revolucionarjevo podobo v šestih barvnih različicah so priložnostno izdali le v 50 primerkih; 30 so jih poslali v Moskvo, preostale so si razdelili doma.