Eno temeljnih vprašanj, ki si jih je mogoče zastaviti v teh časih je, zakaj so Slovenci med seboj tako radikalno razcepljena. Zakaj takšen prepad na leve in desne oziroma na koalicijo in opozicijo? Za slovenski nacionalni karakter bi lahko rekli, da je precej konzervativen. Evidentne primesi konzervativnosti ima celo sama (samo)deklarirano liberalna levica. Vzrok tej tradicionalnost (tudi skopuštvu, trmi, redoljubnosti, doslednosti in še marsičem) je mogoče povezati s t. i. analnim karakterjem. Ne samo na Freuda, v tem trenutku je mogoče vpeljati našega Mladena Dolarja, ki je v knjigi O skoposti dokaj natančno razložil kakšno kulturno-civilizacijsko vlogo ima otrokovo privajanje na kahlico oziroma na čistočo v času t. i. toaletnega treninga. Zdi se, da slovenske mamice fanatično skrbijo, da se njihov otročiček čim prej (po)kaka v kahlico, in to na ukaz, in šele takrat dobi (polno) ljubezen. Zato je domala nemogoče, da se konzervativnost – kot atribut analnega karakterja – ne bi pritihotapil tudi v politična stališča, ne samo desnice, pač pa tudi levice. Občasna ultraliberalnost, ki si jo je levica privoščila ravno v kontekstu nove družinske zakonodaje, je posledica vpliva določenih obrambnih mehanizmov in znamenitega t. i. transfernega odnosa s samo idejo liberalnosti. Obračanje v nasprotje oziroma reakcijska formacija (tvorba) sta dva podobna obrambna mehanizma, ki sta očitno povzročila, da se je dobršen del konzervativnosti v levem volilnem telesu idejno obrnil v svoje nasprotje – v primeru družinske zakonodaje v prid posvajanja otrok s strani istospolnih partnerjev. Z zdravo kmečko pametjo, torej brez vpliva politike, bi običajen, politično nespotaknjen človek rekel, da družino predstavljata (ženska) mama in (moški) oče ter otrok. Človekova duševnost pa je narejena tako, da si človek lahko dobesedno vse (z)racionalizira – če so zunanji vplivi in podtalni pritiski dovolj močni, ker v osnovi pritiskajo na nezavedno. Človek je v določenih okoliščinah sposoben sneg videti rdeč, kri modro, travo pa rumeno. To ni retorična fraza, pač pa dejstvo, ki ga je mogoče v vsakem trenutku dokazati skozi hipnozo. Človekov um ima sposobnost racionalizacije še tako trdnih resnic oziroma spoznanj. Zato ni čudno, da imata Descartes in Kant tako pomembno vlogo v epistemologiji (gnoseologiji), torej v spoznavni teoriji in spoznavnem skepticizmu. Kakršnokoli resnico in/oziroma spoznanje je mogoče v vsakem trenutku postaviti pod vprašaj. Medtem ko so naravoslovne znanosti dokaj eksaktno koncipirane, je zagata velika v družboslovju in humanistiki – da o politiki, prežeti z ideologijo, ne govorimo.