Ker sem izgubila svoj strateški plan, se ne morem spraviti k hujšanju. Še huje – med delom grizljam otroški čips in puščam na tipkovnici mastne madeže. Pravkar je vkorakal Patrik in užaljeno protestiral, ko je videl, da mami jemlje priboljške iz njegove plastične posode. Spomnim se Vlaste in vprašam malega, če bi kakal v kahlico. Kot ponavadi mi navdušeno pritrdi in kot ponavadi sem dovolj naivna, da mu verjamem, zato ga slečem in ga posadim na moder avtomobilček kabriolet. Patrik sedi kakšnih deset sekund, nato vstane in z golo ritko ves vesel teka po stanovanju. Skušam dokončati vsaj odstavek, preden se poženem za njim – stekel je v kopalnico in je sumljivo tiho, kar lahko pomeni le to, da spet poskuša odpreti vrečo s pralnim praškom ali plastenko mehčalca; ko s kotičkom očesa poškilim skozi vrata v sobo, kjer se Lana igra s kockami, pozabim na vse vejice in sklone: Patrik je nekaj vendarle naredil v kahlico – lulal je, po tej lužici pa zdaj veselo brodi debelušna ročica moje hčerke. »Kak,« mi dopoveduje Lana, ko tečem z njo v kopalnico, kjer je prav zares »kak« – na kopalničnem tekaču, ki sem ga ravno prejšnji dan končno oprala.