Majhen vrečar, v sorodu s koalo, šest črk, na sredini je B. Zagotovo je B, saj navpično pride glavno mesto Avstralije, ki je Canberra. Drugih črk nimam … Kaj je bilo tam? Morda dobim prvo črko vodoravno! Ptič … državni simbol Nove Zelandije. Hm, še sanja se mi ne! Ura je pa dvajset do treh zjutraj! O, Bog! Sname očala in jih odloži na nočno omarico, z dlanmi si zmasira čelo, gre nekajkrat s prsti skozi sive in redke lase, ki jih ima počesane nazaj, odpre škatlico diazepama in poje tretjo tableto. Še preden vstane iz postelje, Titu Maeriu, upokojeni inženir, avtor doktorske disertacije o trdnosti predorov v plasteh usedlinskih kamenin, vodilni član nekdanjih političnih zapornikov, potomec številnih uniatskih duhovnikov, oče dveh hčera, dedek petih vnukov in pradedek dečka, ki je kot angelček, se še enkrat skloni nad revijo in dvakrat debelo podčrta naslov zagonetnega rebusa Pri antipodih. V ogledalu v kopalnici na enem licu opazi veliko rdečkasto liso, si jo podrobno ogleda, ne gre za razdraženost ali ekcem, ugotovi, da bo to prej sled, ki jo je za seboj pustila blazina, predolgo je bil naslonjen v istem položaju. Potem splakne zobno protezo in jo vrže v kozarec s kamiličnim zvarkom, ki stoji na umivalniku, počasi urinira, hvala bogu, da je operacija prostate kar dobro uspela, in potem ko potegne vodo, še enkrat opazi, kako tiha je lahko hotelska soba, ko utihne nenehno šumenje kotlička za vodo.. Ko se vrne v posteljo, gospod Maeriu pomisli, da bo, če bo še dolgo tam, in tako je tudi videti (nemogoče je, da bi verjel, da se bo v nekaj dneh z gotovostjo ugotovilo, kaj je s tistimi okostji), moral po zoprnem kotličku popraviti tudi ključavnico na vratih sobe, pa ne samo zato, ker ključ ne gre zlahka vanjo, ampak tudi zato, ker si se moral kar precej naprezati, da si ključ obrnil v eno ali drugo stran. Tako ali tako je bilo nemogoče zaspati. Z odejo mu je bilo prevroče, samo z rjuho ga je zeblo, z zaprtim oknom ga je dušilo, ni imel zraka, če je bilo odprto, ni prenesel prepiha in hrupa vlakov, ki je sicer prihajal iz daljave, a je bil pogost. Preveč stvari se mu je pletlo po glavi, a ga niti ena ni prevzela. Kar se smeha tiče, se njegova mlajša hči še vedno smeji, nič bolj pogosto in nič bolj poredko kot ponavadi, se pa je spremenilo nekaj na lestvici med nasmeškom in krohotom, ne v jakosti ali zvočnosti, ampak nekje drugje, smeh je poln ali prazen, tako kot lešnik, ki ima jedrce ali ne. Pri njej je smeh čisto v redu, ni narejen, laskav, toda po dolgih letih postane sadež suh, pod lupino ni več veselja. Pred seboj vidi osem ali devetletno deklico z dolgimi tankimi čopki, ki se poigravajo na ramenih, kako teče, njene oči so nenavadno velike, gorijo, smeh ves čas poraja valove, ki valovijo drug za drugim, prihajajo, da bi božali jagenjčke, ki jih ona ne more ujeti. Biti je moral marec ali april, toda Tituu se pet do štirih zjutraj zdi, da je bil julij, ker si se obrisi dekleta in jagenjčkov prekrivali z morjem cvetlic v času košnje. Dragocen se mu zdi trenutek, v katerem lahko začuti vonj po sveže pokošeni travi, poti se, odvrže odejo, takoj ga zazebe in spet se pokrije, takrat dekličini čopki izginejo, zamenja jih mladostniška, uporniška frizura, ki ne glede na dobre namene, ki jih imata trajno kodranje in barvanje las, ne more skriti let. Tudi oči so se spremenile, bile so in ostale so rjave, le da ne žarijo več, ledene so. Dekletce ne preganja več jagenjčkov, pa ne zato, ker pri triinpetdesetih ne bi imela več kondicije, saj se večkrat na teden ukvarja z aerobiko, pač pa zato, ker je marsikaj spoznala – ljubezen, preračunljivost, velikonočno jagnječjo drobovino, kot žebelj tanke in kvadratne pete, bolečino rojevanja, šofiranje, ločitev. Gospod Maeriu na vrhu hribčka nad dolino opazi bledo črto svetlobe, za zdaj je belkasta, sramežljiva, opazuje jo brez čustev, zdaj ve, ne samo domneva, da lahko smeh obstaja tudi tam, kjer se je za vedno ugnezdila žalost. Hotelska soba je brez okusa, česa drugega kot njene številke, 419, si ne bi mogel zapomniti, ima pa določene prednosti, po njej ne lazijo podgane, prav tako je ne napadajo roji komarjev, tudi zelenkaste vlage ni, prevelika soba je v primerjavi z mirnostjo, skromnostjo kot zlato. Gre za poudarjeno ugotovitev, saj se, odkar sodeluje pri preiskovanjih skupnega grobišča, Titu vsake toliko, ne pogosto, vpraša, ali niso bili morda nesrečniki, ki so tam našli svoj večni mir, uspešnejši od njega. Prišel je v majhno gorsko mesto kot uradni predstavnik nekdanjih političnih zapornikov, kot znak, da tisti, ki so preživeli zapor, častijo mrtve, in še posebej, da bi pokazali velikansko nezaupanje združenja do preiskave, ki jo vodijo tožilci, izšolani pri nekdanjih mučilcih. Ni dvomil, da so številna rebra in vretenca, številne golenice, stegnenice in piščali, pet, sedem, petnajst ključnic, kdo ve koliko pogačic, ena podlahtnica tu in ena koželjnica in nadlahtnica tam, prsnica na vrhu kupa, križnica bolj na dnu, kosti in koščice, ta ogromna grmada neosebnih, rumeno sivih kosti, kot da bi bile iz voska ali plesni, in lobanje, še posebej lobanje, nekoč, sredi stoletja, pripadale nepodjarmljenim mladeničem, ki niso nikoli več okusili težkega okusa po udomačenosti, studu ali celo izdaji. Kaj je bilo vrednejše, na čigavi strani je bila sreča? Onkraj doline nebo zaradi reke in železnice postane rožnato, zora naredi konec še eni neprespani noči in pritiska na srce, težko, močno, kot je list motike pritiskal na zapestje njegove leve roke, že dolgo tega v Capul Midii ob bledem februarskem sončnem vzhodu, ko so se stražarji zbrali okrog ognja, on pa si je hotel vzeti življenje. Gospod Maeriu rahlo potipa brazgotino, z blazinicami prstov drsi počasi čez zapestje, vstane iz postelje, pripravi džezvo za kavo brez kofeina, jo da na kuhalnik in ne razume, zakaj je arheolog Petruş, drugače lepo vzgojen in dobrosrčen človek, na strani sumljivih ljudi, kot so trije tožilci in izvedenec sodne medicine. Tudi tega ne razume, zakaj Răzvanček, tako sladek otrok, princ, tudi če bi mu odtrgal glavo, pri treh letih noče lulati in kakati v kahlico.