Jaz se lahko strinjam, da biti domobranec po sili razmer, morda celo v prepričanju, da je takšna odločitev prava, ni zločin, absolutno lahko sprejemam to. Ampak, ne sprejemam očitka, da ta zakon obtožuje ali sodi bilo komu, ki je bil domobranec ali sodelavec okupatorjev. Ta zakon v svojem 6. členu, ki je tako rad kamen spotike, samo govori o tem kdo ne more dobiti nagrade kot žrtev vojnega nasilja. Če je nekdo bil domobranec mi ne rečemo, da je kaj kriv, ampak samo govorimo, da ne more postati žrtev vojnega nasilja s pravicami, ki pomenijo denarne prejemke, rento, ki pomenijo zdravstveno zavarovanje in tako naprej, samo za to gre. In tukaj je očitek, da se komu sodi, pa ni kriv, je popolnoma neutemeljen, sodelovanje z okupatorjem, pa še piše, če je zavesten je prostovoljno šel tja na tisto stran na napačno stran, kar se je izkazalo kasneje. Osebno nikoli nisem obsojal kar tako počez, marsikdo je šel prepričan, kot sem že dejal, da prav ravna in z vidika takratnih razmerje, ampak se pa zamolčuje vloga katoliške cerkve pri tem, ki je spodbujala, to so mi dva povedala osebno, ker sem imel sedem pacientov iz tistih vrst in so mi povedali, nihče takrat ni govoril