Po tem, ko je Požar objavil dva zapisa (glej prejšnjo kolumno), iz katerih bi naj sledilo, da sem grozil, »da jih je treba na RTV zamenjati vse, in to tako, da za njimi ne bo ostalo čisto nič...«, ter da obstaja nič manj kot »famozni Miheljakov spisek za odstrel«, sem pomislil, in tako mi je bilo tudi namignjeno, da se pač kakšen majhen, prestrašen medijski dninar, ki je delal kariero v času po televizijski čistki (po uvedi novega zakona o RTVS), nekoliko priduša. Pa se je izkazalo, da je zadeva, kdor koli jo je že dal v javnost, veliko bolj kompleksna. Namreč, takoj po objavi izmišljenih citatov in »faktov« se je usul v »medijih«, ki servisirajo tranzicijsko desnico (Reporter, Demokracija in verjetno še kje), niz podobnih navedb, vsaka z nekoliko spremenjeno različico izmišljenih citatov. Oglasil se je celo direktor Radia Slovenija Vinko Vasle. Sicer v vlogi kolumnista Reporterja. V formatu nekakšne kozerije. Dovolj spolzko, neoprijemljivo, da je težko zahtevati dokaz za trditve. A vseeno je zapis kar zabaven. Namreč, v omenjeni »kolumni« trdi, da sem po kadrovskih čistkah in postavitvi novega vodstva na RTV zapisal, da nihče ne sme sodelovati z novim vodstvom, ker bo to prepoznano kot kolaboracija. Skoraj tako, a vendarle bistveno drugače sem zapisal: »... politika ne more neposredno vplivati na medije in novinarje. Za udejanjanje vpliva politike v medijih je potrebna kolaboracija in zato bi morali novinarji gojiti sistematično netoleranco do kolaboracionizma v lastnih vrstah. Tistim, ki jih politika nastavi in postavi, mora dati vedeti, da zasedajo položaje zgolj zato, ker jih ščiti politika. In da bodo, ko bo politični opciji usahnila moč, morali oditi tako, kot so prišli. Razlika bo v tem, da so prišli z zravnano glavo, šli pa bodo s sklonjeno.« Kolaborant torej ni tisti, ki (ne po svoji volji, ampak po službeni dolžnosti) sodeluje z Vasletom. Kolaborant je tisti, ki namesto javnosti in svojemu poslušalstvu služi politiki. Ki se ne bori za svobodo obveščanja, ampak to svobodo omejuje. Denimo Vinko Vasle. Bralci se morda še spomnijo, kako je prek svojih pomočnikov posegel v program, ko so Ambrušani Strojanovim, ki so se odločili pred božičem vrniti na svoje domove, napovedali »adventni sprejem«. In Vinko Vasle je bil priseben ter je ustavil »stampedo«. Ne Ambrušanov, ampak svojih novinarjev, ki so hoteli o tem poročati. Kot se je pohvalil, je poročila res skrajšal, a gledalci so slišali »bistveno o dogajanju«. Namreč, da se nič ne dogaja oziroma da tisto, kar se dogaja, škodi mednarodnemu ugledu vlade, zato se ne dogaja. No, ustavljanje stampeda pa ni Vasletova edina vrlina. Ustavil je tudi preveč avtonomnega urednika Sandija Freliha. Preprosto mu je vzel Studio ob 17h. Novinarju Škrjancu je vzel pokrivanje Sove. Na Valu 202. Novinarko Štefetovo je z Vala 202 poslal na prevzgojo. Kar gre skupaj z vlogo radijskega politkomisarja, ki mu je bila namenjena. In nismo pozabili: ko so, kot pravi Vinko Vasle, izbirali novo vodstvo RTV, jaz pa pravim, da so metali staro, sta se soočila dotedanji direktor radijskega programa Miha Lampreht in V. V. Eden z izkušnjami, z dobrimi rezultati, s podporo novinarskega kolektiva ter javnosti, drugi s podporo politike in generalnega direktorja. Takrat sem bil član programskega sveta RTV in sem postavil direktorju Guzlju vprašanje, v čem je kandidat Vasle boljši od kandidata Lamprehta in obratno, v čem je Lampreht slabši. Pa ni nič odgovoril, ampak potrdil, da Lampreht ni bil slab. Zato sem namesto njega odgovoril jaz: Lampreht je bil boljši v vseh prvinah razen politični primernosti. In favorizirani kandidat Vasle slabši v vseh razen v politični primernosti. O. K. To je znano. A zdaj se, tako malo v hecu, Vasle priduša, da se njemu in njegovim bratom slaba piše, da bi nekdo (po nemarnem omenja tudi moje ime) nad njimi rad izvajal kadrovski cunami. Pa menda ja ne?! To bi bilo res krivično. Najprej so po političnih kriterijih prišli na funkcije, sedaj pa bi po političnih morali z njih oditi. To bi bilo res preveč. Dvakratna žrtev politike! Ali pa tudi ne. Morda je panika prezgodnja. Namreč, vse kaže, da imajo tudi na levici težave z odpovedjo političnega pokroviteljstva nad mediji in da je to razlog Pahorjevega relativiziranja predvolilne obljube o popravi televizijskega zakona. Ja, zgodba je kar nekam znana. In nanjo sem opozoril že pred časom, ko so novi, politični zakon o RTV izglasovali. Namreč, zna se zgoditi približno tako, kot se je v Veliki Britaniji, kjer so laburisti stokali nad krivičnim volilnim zakonom (enokrožni, relativni večinski sistem) ter obljubljali takojšno spremembo, ko pridejo na oblast. A ko so končno ujeli relativno večino, so nenadoma ugotovili, da se s spremembo zakona nič ne mudi. Laburisti so tako že tretjo legislaturo na oblasti, zakon pa je še vedno isti. Sedaj menda dobro služi. In pri nas se s televizijskim zakonom zna zgoditi enako. Televizija lahko ostane prorežimska. V tej točki se vzpostavlja komaj vidna, a že slutena vez ali vsaj oživljeno spogledovanje med Pahorjevimi in Janševimi (social)demokrati, ki postavlja vodilno stranko levega trojčka pred privlačen izziv. Namreč, ali se ne bi veljalo nekako elegantno »pogoditi« in provladni servis prolongirati. Kar je seveda možno. A le pod enim, nemogočim pogojem. Da se pogodijo z zdajšnjim gospodarjem televizije. In Slovenije. Nemogoče? Da. Vendar ne pozabimo, nemogoče je v politiki neredko mogoče. Namreč, povolilni razvoj dogodkov gre v takšno smer, da dobesedno sili manjša partnerja trojčka, da se umakneta v opozicijo. Ne vem, ali zmoreta takšen razmislek, saj je bilo na poti do zmage, ki jo sedaj skuša prisvojiti najmočnejši partner, preveč vložkov. In odpovedovanja. A v tem trenutku se zdi, da bi bila radikalizacija razcepa koristna. Morda bi se pokazalo in potrdilo, da je izza krilatic o tem, kako ne gre nič spreminjati, nekoliko pozabljena ali zgolj pritajena ideja velikega partnerstva; velike koalicije. In marsikatero povolilno dejanje kaže na to. Ne nazadnje tudi šokantno mlačen Pahorjev odziv na Janševo primitivno obračunavanje (s politično neprimerno) Univerzo na Primorskem. O dražbi Armerije in Foresterije, objektov, v katerih domuje UP, zgolj ležerno ugotavlja, da ne pozna razlogov, »zakaj se država ne odzove in ne reši tega problema«. Izražanje osebnega mnenja pa je (kot so zapisale Primorske novice 3. oktobra) po Pahorju v tem trenutku vse, kar lahko stori za omenjena objekta, saj do dražbe, ki je napovedana za 21. oktober, še ne bo imel nikakršnih drugih pristojnosti. Zelo prijazno do J. J.; manj do UP in njenih študentov. In v senci teh obnovljenih spogledovanj z desnico so tudi ozadja poskusov umeščanja podpisanega v središče špekulacije o cunamiju nad tistimi, ki imajo še zdaj umazane roke od kadrovskega čiščenja in sploh servisiranja režima, nadvse sprevržena. Resni indici kažejo, da jih niso iniciirali niti medijski dninarji niti desnica, ampak tisti, ki so že pred Janšo opletali s pojmom tranzicijske levice ter prodajajo tezo, da je levo-desni razcep mrtev; da je aktualen zgolj razcep med zmernimi in skrajnimi opcijami v slovenski politiki.