Potem pa me v Amsterdamu ni bilo celih dvajset let. Medtem sem živel bolj ali manj zgledno skromno uradniško življenje. Včasih sem sicer malce pogledal v kozarec, to moram pač priznati, na obletnici mature denimo, ali pa na poroki kakšnega mojega prijatelja. Pred dnevi, morda je od tega preteklo štirinajst dni, pa sem se po naključju znova znašel v tem mestu. Pa sem, omotan z debelo naslago spominov, takoj šinil v zloglasno rdečo četrt in seveda v prvi coffeeshop. Stari klasični hipiji so v tem obdobju že popolnoma izginili z ulic, ljudje so oblečeni nevsiljivo, tako da sem se tudi sam kot neopazna siva prepelička popolnoma elegantno zlil mednje, enak med enakimi. Niti tistih kompleksov, ki me včasih popadejo na ljubljanskih ulicah, ko ti z vsem poslovnim elanom v skoraj boleči napetosti pribrzi nasproti mlad poslovnež v dično skrojeni obleki s kravato in pagerjem v roki, nisem imel, saj tovrstnih uspešnežev tam ni opaziti, čeprav bržčas obstajajo, a so zakamuflirani. Seveda pa sem se bliskovito osramotil v coffeeshopu. V želji, da bi ustvaril vtis, da pač nisem neka naivna škofjeloška podeželska jeba, temveč veteran iz že skoraj herojsko pionirskega obdobja flower powerja, sem se z poznavalsko zarotniškim izrazom obraza naslonil na šank, izklobasal, da bi mi teknilo pivo, potem pa strežniku namignil, naj se skloni k meni in ga povprašal, če ima kaj dobre robe, denimo kakšnega mehko-mastnega mazar-i-sharifa. Pa se je le debelo zazrl vame, češ o čem da mu bebec klatim. O hašišu da govorim, sem mu pojasnjeval, o pravem afganistancu, s tem da ga o kašmircu niti ne upam povprašati. Pa mi je le omalovažujoče pojasnil, da roba z vzhoda zaradi bolj ali manj negotovih trgovskih zvez v glavnem izostaja, ter me pri tem gledal, kot da bi bil kakšna človeška ribica oziroma močeril ali kakšen podoben relikt, da pa ima prvovrsten domači skunk, pa tudi izvrstno travo z Jamajke. Končno sem se zadovoljil z nekim marokanskim keefom, pa še ob tem me je sumničavo opazoval, češ od kod je pa tega ptiča prineslo. Tudi pri mizi, kjer sem si po vseh starih hipijevskih pravilih ponosno zvijal joint, so me ostali počenci začudeno gledali, kaj da počnem z nekim hašišem, saj se tu vendarle kadi trava, pije pa gusto ali vsaj kakšen red bull odnosno flying horse. Kar nenadoma sem se sam sebi zazdel butast kot kmet, ki pride v restavracijo, opremljeno v ljubljanskem slaščičarsko šiptarskem slogu, polno zrcal in medenine, ter se navkljub dejstvu, da vsi naročajo ocvrte kalamare, pommes frites in zeleno solato, slastno loti kranjske klobase, kislega zelja in praženega krompirja z ocvirki. Zato sem se v nelagodju umaknil na ulice, pred izložbe z kurbami. Za dobro voljo sem v bližnjem lokalčku zvrnil par starih genevrov, jih poplaknil s pivom ter si dolgo in natančno ogledoval razstavljene vlačuge. V želji, da bi vsaj delno sledil novejšim trendom, sem posebno pozornost namenil njihovim pizdam, pravzaprav pričeskam na njih, saj se zdi, da so prav te postale prestižni del tovrstne ponudbe. Ja, sem na koncu zaključil, tudi tu je odklenkalo starim časom, ko so dlake na tem delu telesa rasle svobodno, mehko in bujno kot ščavje globoko noter med ritnice v tistem malomarnem, a toplem gospodinjskem stilu, zdaj so moderne kratke, bodljikave cherokee frizurice, nič ni več tako, kot je bilo včasih.