Bergmana, ki se je rodil 14. julija 1918 v Uppsali, severno od Stockholma, je kot sina pastorja močno zaznamoval strog verski nauk. Študiral je na vseučilišču v Stockholmu, režije pa se je učil v gledališču, ko je na sceno skupaj s skupino študentov postavljal dela Strindberga in Shakespeara. Od leta 1944 se je hkrati ukvarjal z gledališčem in s filmom. Ustvaril je približno 50 gledaliških predstav in napisal več deset scenarijev. Kot pomočnik režiserja je svoj prvi film Kriza posnel leta 1945. Med njegovimi filmi, ki jih najpogosteje omenjajo, pa so Divje jagode (1957), Kriki in šepetanja (1972), Prizori iz zakonskega življenja (1974) in Jesenska sonata (1978). Zaradi davčnih težav s švedskimi oblastmi se je leta 1976 odselil v Nemčijo, kjer je leto dni pozneje posnel film Kačje jajce, ki govori o vzponu nacizma. Po vrnitvi v domovino je leta 1982 posnel film Fanny in Alexandre, razkošno zgodbo njegovega otroštva, okronano s štirimi oskarji. Leta 2003 se je ponovno postavil za kamero in za švedsko televizijo posnel film Saraband, ki so ga pozneje prikazovali tudi v kinih. Po smrti njegove zadnje soproge Ingrid leta 1995 je Bergman bolj ali manj stalno živel sam na otoku Faro v Baltskem morju, ki je služil kot kulisa v kar nekaj njegovih filmih. Pestro pa ni bilo le njegovo poslovno življenje, ampak tudi zasebno, saj se je kar petkrat poročil in ima devet otrok, zato ni čudno, da je o mnogih svojih poklicnih in zasebnih skrivnostih napisal kar tri knjige.