V smislu izrazja "prezgodaj", "prepozno" prihaja Andrej Končalovski s svojim filmom Notranji krog, "absolutno prepozno", tako v primerjavi s Kundero, kot tudi z Bergmanom. Njegov film z začetka devetdesetih na berlinskem filmskem festivalu, pa tudi pozneje, ni zbudil skoraj nikakršnega odmeva, ne ustvarjalnega ne kakega drugačnega. Končalovski subtilno analizira stalinistično strukturo ruskega vsakdanjika, prepleteno s tesnobo, revščino, strahom in neke vrste "drobnim povzpetništvom" znotraj samega sistema. Tako kot v primeru Bergmanove simbolike z reptilom in s kačjim jajcem, kjer gre za embrionalni razvoj totalitarizma, imamo tudi pri Končalovskem opravka s simboliko. Notranji krog ne pomeni nikakršnega kroga v Dantejevem peklu, čeprav bi ga po tistem, kar nam upodablja Končalovski, lahko imeli za nekakšno vzporednico Dantejevemu infernu. Filmski naslov Končalovskega simbolizira nekaj drugega. Gre za tako imenovani "notranji krog stalinistične elite" (partija, KGB, NKVD), v katerega se uspe povzpeti malemu kinooperaterju Ivanu Sančinu (igra ga Tom Hulce, eden iz skupine ameriških igralcev, spominjamo se ga lahko iz vloge Mozarta v Formanovem Amadeusu). Simbolna raven pri Končalovskem nastopa poleg "notranjega kroga" še na dveh ravneh. V ogromnem stalinističnem spomeniku, ki dominira v uvodnih kadrih filma, ter v imenu ulice, v kateri stanuje Ivan. Ulica se imenuje Klavniška in iz Ivanovega kletnega stanovanja se vsak dan vidijo le noge govedi, ki jo ženejo v klavnico. Naj ob tej priložnosti opozorim na nekaj, kar arhitekturo v obeh primerih, tako pri Bergmanu kot Končalovskem, zlasti pri slednjem, spreminja v tisto kar Frederic Jameson v knjigi Postmodernizem (Analecta, Razprave-Problemi, Ljubljana, 1992) imenuje "izkustvo vsakdanjega življenja". Jameson trdi: "/.../ da je izkustvo vsakdanjega življenja najverjetneje na neki temeljni način v razmerju do urbanega (v vsakem primeru je jasno, da je pojem vsakdanjega življenja zelo tesno povezan s pojmom mesta, kakor se pojavi v poznem devetnajstem stoletju), zato bi bilo najprimerneje, da ta estetski problem izrazimo s pomočjo naših vtisov o mestih, ki so razvpito razdruženi ali naključni, razpeti v veliko kakovostno lestvico med osebnim ali javnim, anonimnim, institucionalnim ali stereotipnim spominom/.../" Zanimiva je ob tej priložnosti časovna postavitev, in sicer tako Kačjega jajca, kot tudi Notranjega kroga. Bergman umešča dogajanje v čas med 3. in 11. novembrom 1923, se pravi v čas neuspelega Hitlerjevega münchenskega prevrata. Zgodba Andreja Končalovskega in njegovega koscenarista Anatolija Usova (napisana naj bi bila po resničnih dogodkih), se začne v Moskvi leta 1939, in to med predvajanjem dokumentarnega filma o uporabi plinskih mask v centrali KGB. Notranji krog se konča z mučnimi prizori ob Stalinovi smrti leta 1953, ko je v gneči, do katere je prišlo, ko je "ljudstvo" na vsak način hotelo videti mrtvega generalissimusa, izgubilo življenje 1.500 ljudi.