Nič takega ni bilo za menoj, za čimer bi se moral ozirati. Ni jasno, zakaj sem potlej, ko so me že butnili na cesto, pogledoval nazaj. Tukaj se nihče ne ozira. Ko te spustijo iz prenočitve v arestu, povzameš kar najdaljše korake proti čim bližjemu bifeju, kjer skušaš premisliti, če si bil morda kaj ponižan, in nemudoma sprati okus ponižanja ter po možnosti vse skupaj obrniti na heroične predpostavke. A jaz sem se oziral, lej me, kot da bi kaj pozabil, ali kot ne bi bil povsem zadovoljen z minulo nočjo, ko sem vneto in na ves glas recitiral pesmi, ki jih znam na pamet, ter s tem spravljal sojetnike na rob živčnega zloma ali včasih v nekakšno bebavo nasmehljano zasanjanost. Suma sumarum: sploh ni bilo tako slabo, če odmislim jutranjo slabost in bruhanje. Kaj torej? Sem si morebiti hotel zapomniti prašičji obraz tistega velikega policaja v modri halji in s predolgim pendrekom, ki me je brez odvečnih komentarjev pospremil skozi vrata v domnevno svobodo? Ne. Niti malo. Niti za požirek nitroglicerina ne. Še najbolj verjetno je, da se nisem mogel sprijazniti s tiste pol urice spanja, napolnjenega s presekanimi sanjami, ki so me za hip odnesle tam v luknji in ki začuda sploh niso bile mora, ki sem je sicer vajen kot nečesa, kar mi je v tem življenju dano skupaj z dihanjem. Z vsemi podrobnostmi so kot trepetlika drhtele v meni in nisem se mogel sprijazniti s svetom, po katerem sem se trenutno opotekal, da niti ne omenjam vseh tistih divjih hord poštenega jutranjega mačka, ki so me že napadale s svojim prislovičnim fanatizmom. Zatem pa še razorožujoče spoznanje, da nimam v žepu niti kovanca. In sanje so nemudoma odtavale v pozabo. In preostal mi je le še obisk nekega drugega turobnega prostora.