Ko sem šla v službo, se je stanje še poslabšalo. Uteži so se spremenile v betonske bloke in glas »šemalo«, je dodal nove zvočne efekte in polno teorij o krivičnosti sveta in nesmislu bivanja. Potem pa, saj poznate … Guganje na avtobusu, med množico zombijev, ki jim nemarno dehti iz ust, medtem ko ne veš, kdo stoji na čigavi nogi in ali te nekdo otipava za rit ali imaš priprto med vrati. Samo enkrat sem imela okrog sebe dovolj prostora, ko se mi je maček, ki se je ravno gonil, poscal na škornje. Tu in tam so me pri vsem tem trpljenju spremljali še jutranji mački. Bili smo mladi in smo se kdaj pa kdaj spontano zažurali kar med tednom. To so bila definitivno najgrozljivejša jutra. Spomnim se, ko sem nekoč po takšni zelo spontani noči prišla v službo in si nataknila očala. Pa nisem videla nič bolje, še slabše. Mislila sem, da sem oslepela. Šele čez nekaj časa sem ugotovila, da imam na stekli prilepljeni dve rezini sira, ki sta se spontano znašli v moji torbici. To, da sem tako sovražila vstajanje, je bil tudi eden od razlogov, zakaj sem pustila službo in šla med svobodnjake. Zelo kmalu sem ugotovila, da sem padla z dežja pod kap. Če sem se hotela preživeti s pisanjem, sem morala vstajati ob še bolj nemogočih urah ali celo pisati vso noč.