A bolj kot pričakovano vodstvo Guya Verhofstadta v prestolnični regiji je analitike javnega mnenja presenetil preboj nekdanjega zunanjega ministra Louisa Michela na drugo mesto lestvice najbolj zaželenih politikov, še posebej, ker je v anketi prehitel šefa lastne stranke MR (valonski liberalci) in finančnega ministra Didierja Reyndersa, ki prav tako razmišlja o premierskem stolčku, »pa ne samo med jutranjim britjem«. Evropski komisar za humanitarno pomoč in razvoj, ki si je od Barrosa izprosil politični dopust med predvolilno kampanjo, na prvi pogled sicer ne kaže najvišjih političnih ambicij, kajti na listi kandidatov za senat je po lastni želji uvrščen šele na zadnje mesto, kar mu zagotavlja, da ne bo izvoljen v zgornji dom belgijskega parlamenta. A če bi si pridobil vsaj približno 100.000 preferenčnih glasov, kar kljub odhodu na evropsko prizorišče ne bi smelo biti pretežko, saj jih je na prejšnjih volitvah zbral kar 446.469, bi se lahko vrnil v domačo politiko, celo na sam vrh. Že zato, ker ima sotovariš Reynders vsaj dve politični »pomanjkljivosti«, je namreč frankofon – ti belgijske vlade niso vodili že od leta 1978, ko se je to za kratek čas posrečilo Paulu Van Den Boeynantsu – predvsem pa je sedanji finančni minister v Flandriji na udaru kritik zaradi proračunske politike. Louis Michel, prav nasprotno, uživa dokajšnjo naklonjenost flamsko govorečih sodržavljanov, saj izvrstno obvlada jezik največje med belgijskimi skupnostmi, kjer ima tudi veliko političnih prijateljev, zato je verjetno edini v frankofonski srenji, ki se lahko zavihti na položaj premiera.