Imel sem pa tisti žakelj, ki sem ga pridno obdeloval in se je vidno praznil. Nič počasneje niti potem, ko sem nehal malati in pravzaprav nisem imel več izgovora. Zjutraj sem vstal, ko sem pač vstal, ko zombi, ves bled in črn okrog oči, presran pred novim dnevom, živčen kot sam satan in samo čakal, da Maja in Simon spizdita in bom lahko potegnil. In ker nista bila dovolj hitra, ker sta bila navsezadnje tam doma v tisti močvirnici, po kateri je kraljica bogomoljka vseh sesalcev vlekla svoje tipalke, je bilo dretja in tulbe in pošiljanja v pizdu materno in vsega grdega, da sem se še tisti trenutek sam sebi gravžal, ampak drugače ni šlo. Drl sem se na Simona in ga isti moment objemal in potem, ko se je že skoraj pomiril, sem ga spet napizdil, da mi ga je Maja trgala iz rok in da naj se skuliram in ju – rekla je ju, čeprav sem recimo takrat pizdil samo na Simona – pustim na miru. To me je še dodatno razpizdilo, ker jaz se pa nisem drl nanjo, ko se je ona na Simona, ampak sem sočutno stal ob strani in jo blago vlekel proč, ali pa se še sam malo zdrl, da ji dam prav, ampak res pa je, da sem bil jaz takrat pri tem, pri svojem dretju nanj, glasnejši in pogostejši. Parkrat smo bili zelo blizu batinam, ampak sem se nekako zadržal. Ko sta, hvalabogu, odpeketala, sem jokal in cvilil in se smilil samemu sebi in skočil na glavo notri v polivinil z belim drekom in še isti trenutek prisegal: