Manj vzneseno, zato pa toliko bolj zgovorno o času, ki je prihajal, je bilo skupno spanje v »Corbeilu, ko je kralj vztrajal, naj gospod Šnajstarejši bratĆ spi v njegovi spalnici; ta je bila tako majhna, da je bilo dovolj prostora le za enega. Ko sta se zjutraj zbudila, je kralj brez pomisleka pljunil v gospodovo posteljo, in gospod je pri priči urno pljunil v kraljevo posteljo, in kralj mu je majčkeno jezno pljunil v obraz. Gospod je skočil na kraljevo posteljo in se pomočil vanjo; kralj je naredil enako v gospodovo; ker jima je zmanjkalo pljunkov in scaline, sta se začela ciljati s posteljnino; in se nato še zlasala«.