Prišli so malo po sedmi uri zjutraj, ko je iz gozda še prijetno hladilo, in začeli krampati po trdi zemlji. Bili so trije: Meho, Almir in Alen, vsi visoki, vitki, mišičasti mladi fantje, že na prvi pogled se je videlo, da so vajeni cestnih del. Ni minilo dosti časa, ko je začelo poletno sonce tako peklensko pripekati, da jim je pot curkoma lil po licih in vratu za obleko, ko niso mogli več, so vrgli s sebe vrhnje dele bandur in v sivo zapranih majicah kopali dalje. Bilo je vroče kot v peklu, roke so postale otrple, telo utrujeno, glava težka, tu in tam je kateri od njih sočno zaklel in jezno pljunil v jamo, ampak zaradi tega ni bil jarek nič daljši in nič globlji.