Polotok Tuk-Tuk je bil ob kopici turistov in povsem zazidani jezerski obali malce prenagneten za moj okus, a sem ga zvečer doživela v povsem drugačni luči. Ko sem v taktu grozečih dežnih kapelj privihrala v leseno zavetje, mi je postalo jasno, zakaj so me popoldne vsi začudeno spraševali, zakaj iščem to stavbo. Kakšnih 30 moških ob kozarcu belega palmovega vina in z obvezno cigareto v ustih je dvignilo pogled od domin, kart ali zgolj pogovora, ko je mir v zakajeni uti zmotila svetlopolta rdečelaska; turisti namreč ne zaidejo pogosto sem, kaj šele turistke! Po obveznem uvodnem zasliševanju, od kod sem in zakaj pri za Indonezijce godni starosti za ženitev še nisem poročena, smo načeli bolj bataške teme in izza sosednje mize mi je pomahal Cornelius, ki mi je že večer prej obljubil nepozabno pevsko doživetje. A dež je neusmiljeno tolkel po pločevinasti strehi in kozarci palmove opojnosti so se spraznili. Dež je ponehaval in večina je na svojih motorjih odpuhala domov, jagodni izbor Batakov pa se je zbral ob eni mizi in v rokah najmlajšega je oživela kitara. Batak namreč ni pravi moški, če ne igra kitare! In res je sledil pevski večer, ki mi je pošteno naježil dlake na rokah. Harmonija osmih različno obarvanih glasov, priložnostno zbranih skupaj, je preglasila škrebljanje dežnih kapelj, predanost glasbi in vidno uživanje ob prepevanju pa sta risala čustvene izraze na obrazih kopice moških. Bataške pesmi so cvetele druga za drugo, za vrhunec poslovilnega večera od gostoljubnih Batakov in očarljivega jezera Toba pa je v črno noč zazvenela temperamentna Rosita .