Stala sem sredi podrasti in vedela sem, da te bo priklical prvi šelest mojega koraka. Spomnila sem se dvonogega medveda in zakrakala sem, kakor bi bil zakrakal v taki nuji on, najprej z višjim, potem z nižjim, jeznim glasom, pa spet z višjim, pa spet z nižjim. Kmalu je nad mano krožila in krakala in vreščala jata vran. Zdaj sem se lahko izvlekla iz grmovja in se umaknila na varno, kajti vedela sem, da tako kot vse živali v gozdu tudi ti misliš, da ves ta hrušč delata vrana, ki se v podrasti tepeta in kavsata za spogledljivo vrano, njene sestre tam zgoraj pa ji kličejo, naj se neha meniti za pretepača in se jim raje pridruži