Po tem smo se zapletli v silovit prepir, kajti Indijance, ki smo jih pripeljali, so želeli zasužnjiti. To je bilo za nas nepredstavljivo in z grozo smo začeli spoznavati tako imenovano krščansko ravnanje, ki smo ga prinašali v novo deželo. Indijanci so bili še naprej boječi, naši rojaki so postali ljubosumni na nas. Kadar smo govorili z Indijanci, so se zdeli zmedeni. Naši krščanski rojaki so v ljubosumju razlagali Indijancem, da smo se izgubili, da smo nizkega stanu in nepomembni, ter da so oni, ki jezdijo na konjih, gospodarji dežele, ki jih je treba ubogati in jim služiti. Indijancem ni bilo mar, kaj so jim govorili; v pogovorih z nami so dejali, da kristjani lažejo; da smo mi štirje prišli od tam, kjer vzhaja sonce, oni pa od tam, kjer zahaja. Da smo mi prišli goli in bosi, medtem ko so oni prispeli oblečeni, na konjih in oboroženi s sulicami; da mi nismo pohlepni in grabežljivi in da smo vse, kar smo prejeli, vrnili z dajanjem, medtem ko je edini namen tistih drugih oropati vsakogar, na kogar naletijo, nikomur pa ničesar ne podarijo. Vse do zadnjega nisem mogel prepričati Indijancev, da smo tudi mi kristjani; šele z velikimi napori smo dosegli, da so se smeli vrniti na svoje domove in da jih naši krščanski bratje niso zasužnjili.